Jana Kovač Valdés in Veronika Valdés. V plesni dvorani sva pedagoginji po vlogi, a mati in hči po energiji.

3 hours ago 31

V soboto, 11.4. in nedeljo, 12.4. ob 18.30 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma bo na ogled letna predstava učencev plesnih pripravnic in sodobnega plesa Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Koncept predstave sta pripravili njihovi plesni pedagoginji prof. Jana Kovač Valdés in prof. Veronika Valdés. V njunih koreografijah bo zaplesalo 145 mladih plesalcev, starih od 6 do 14 let. Vabljeni k prebiranju intervjuja z Jano in Veroniko.

Zakaj Addamsovi, kaj vaju je inspiriralo, da sta izbrali ravno to tematiko?
Jana: Tokrat je tema vzniknila bolj zgodaj, kot običajno. Že v jeseni me je kar ‘poklicala’, niti ne spomnim se zakaj. Morda pa je razlog ta, da imava obe z Veroniko poleg vsega drugega radi tudi filme, zgodbe s temačno vsebino, grozljivke in ker veva, da z najinimi učenci ne moreva tak žanr vplesti v letno predstavo, je kot naročeno na Netflix prišla nova sezona o družini Addamsovih, serija Wednesday. Oni so ravno toliko strašljivi in istočasno humorni, da je ravno prav….tudi za najmlajše, saj obstaja vrsta animiranih filmov o tej odbiti družini, ki jih otroci radi gledajo. Vsi sicer niso poznali te družine, a kdo ne bi poznal te kultne glasbene teme s tleskanjem s prsti. Predvsem pa sem se zavestno odločila, da to ne bo še ena v vrsti mnogih muzikalov o Addamsovih, ampak bova z Veroniko predstavo naredili po najino in prilagojeno osnovnošolcem.
Veronika: Vsako leto se po produkcijah hecava: ‘No, kaj bova pa naslednje leto?‘… in ponavadi idejo za temo kar nekaj časa iščeva. Pomembno je da znotraj teme, ki se nama utrne, lahko najdeva primerno podtemo za vsako skupino. Od mlajših do starejših. Letos pa sva obe že septembra oz. že skoraj prej začetkom pouka bili odločeni, da nas bodo v tem šolskem letu zabavali Addamsovi. Obe imava radi skrivnostno temačne teme zato tudi gledava take serije in filme. Prišla je nova sezona serije Wednesday in dobili sva veliko idej. Otroci pa so bili tudi takoj zelo navdušeni.

Kakšno glasbo bosta uporabili?
Jana: Ker v seriji Wednesday igra na violončelo, sem zlasti jaz začela iskati in se potem odločila za neoklasicistično glasbo, ki temelji na klasičnih instrumentih (godala, klavir) a z modernejšim, filmskim pristopom. V nekaterih koreografijah (glede na več razredov, imamo različne, krajše koreografije) gre za dramatično, čustveno nabito orkestralno glasbo, v nekaterih pa lahkotnejšo, primerno starostni stopnji. Pri izboru glasbe naju vedno vodi dejstvo, da imamo v predstavi otroke od najmlajših (od 6 let dalje), do najstnikov, ki jih seveda navdušuje drugačna glasba. Se pa vedno, vedno izogibava pop glasbi, saj je taka glasba že zelo povezana z določenimi podobami in koreografijami. Pri otroških predstavah želim ustvariti lasten svet in zgodbo, zato izbiram glasbo, ki pusti več prostora domišljiji in gibu.
Veronika: Če imava kaj zaradi poučevanja plesa, je to velik nabor glasbe. Jaz osebno nekako vedno po občutku iščem glasbo na youtubu in ko jo slišim vem, da je prava. Je pa morda letos malo več godal znotraj komadov, kar se tudi stilsko povezuje z serijo in temo.

Inventivna bo zagotovo tudi kostumografija.
Jana: V šolskem fundusu se je nabralo že precej kostumov, ki jih naša kostumografinja Mojca Janželj Tomažič vsako leto zelo premišljeno reciklira, nekaj kostumov pa je seveda potrebno vsako leto narediti na novo. Tako je tudi letos in, da ne izdam vsega, bo vsega po malem. Črno, sivo, vijolično in zelo barvito. Z Mojco sodelujemo že precej let in njene kostumske kreacije zelo lepo podprejo vsakoletno tematiko predstav. Kostumografija v predstavi ne sledi realistični upodobitvi, temveč se opira na stilizacijo, ki podpira atmosfero, gib in sporočilnost celote.
Veronika: Za kostume v naših predstavah že devet let skrbi Mojca, ki vsako leto ustvari res odlično vizuelno podobo naših koreografij. V skrbi, da čim manj onesnažujemo okolje in kopičimo tekstil, veliko reciklira iz šolskega fundusa in vse se izredno lepo poveže v preplet različnih kostumov, ki poudarijo tematiko predstave.

Kakšna je relacija koreograf&pedagog pri vama?
Jana: V sodobnem plesu težko ločim med tem, kdaj sem pedagoginja in kdaj koreografinja. Obe vlogi se medsebojno povezujeta. Ko učim, že ustvarjam in ko ustvarjam v bistvu še vedno učim. Kot pedagoginja najprej poslušam telo, zanima me, kako se gib rodi iz vsakega plesalca posebej in kako diha skupina. V vlogi koreografinje pa začnem zbirati to, kar mi ponudijo učenci, oblikovati in sestavljati celoto. Nikoli ne želim, da bi plesalci postali le izvajalci moje ideje in mi je pomembno, da ostanejo soustvarjalci. So pa generacije otrok različne, eni so bolj ustvarjalni in lepo prepletamo skupne ideje, drugi pa se bolj prepustijo mojemu vodenju. Največji izziv zame je ravnotežje, kako ostati zvesta procesu, hkrati pa ustvariti jasno in močno odrsko formo.
Veronika: V prvi vrsti se trudim biti pedagog. Tako v plesno-tehničnem smislu, kot ustvarjalnem. Z različnimi spodbudami otroke navdušim za ustvarjanje njihovega izvirnega materiala in nato s tem postavim koreografijo. V koreografiji se na koncu prepletata tako njihov, kot moj gibalni material.

Kaj se vama zdi najbolj pomembno pri letni produkciji?
Jana: Absolutno ne gre za poudarek na končnem rezultatu, ampak za celoten proces, ki se potem na odru razkrije. Če otroci razumejo, zakaj nekaj plešejo in čutijo, da so del nečesa skupnega, se to na odru čuti bolj, kot kakršnakoli tehnična popolnost. Publika vedno najprej začuti energijo, šele potem vidi formo. Velik poudarek pa dajem temu, da je jasna rdeča nit predstave. Ni nujno, da je zgodba ilustrativna, pomembna je notranja logika, brez katere predstava hitro postane samo niz točk, brez neke enotne izkušnje.
Veronika: Zelo pomembno je, da smo pripravljeni tako na odru, kot v zaodrju! Mislim, da je vikend, ko se zgodi naša produkcija izredno dragocena in lepa izkušnja povezovanja vseh, ki smo na oddelku. Vsako leto ustvarjamo čudovite spomine, ki jih vedno tudi dokumentiramo. Za otroke je to preprosto več, kot le ‘nastop’. Letne produkcije so neke vrste notranji album, ki ga nosijo s seboj še dolgo v odraslost.

Kakšna je letošnja generacija? Kaj sploh opažaš pri današnji generaciji?
Jana: Jaz učim otroke različnih starosti, eni so izredno ustvarjalni in željni znanja, drugi malo manj in potrebujejo malo več spodbude, a vseeno je z njimi lepo delati. Čutim, da kar dajem, tudi dobim povrnjeno. Na splošno pa se mi zdi, da današnja generacija otrok odrašča v času nenehne stimulacije, hitrih dražljajev in poudarka na zunanji podobi. To se odraža tudi v plesni dvorani. Pogosto so zelo izrazni, glasni, željni pozornosti, kar lahko razumemo, kot odraz sveta v katerem živimo. Otroci potrebujejo predvsem prostor, kjer lahko razvijajo zavedanje sebe, empatijo in občutek za drugega. Zato tudi jaz poudarjam dejstvo, da je poleg mnogih kvalitet, ki jih ima plesna vzgoja, lahko pomembno sredstvo za razvijanje telesne zavesti, čustvene pismenosti in socialnih veščin.
Veronika: Letošnja generacija je super in močna. Jaz učim v dveh krasnih razredih v katerih je res lepo delati. Otroci so ustvarjalni in voljni delati. Najstniki pa bodo seveda vedno najstniki, z vsemi dobrimi in slabšimi trenutki ampak jaz se nekako res dobro razumem z njimi. Ustvarjajo res lepe in zrele gibalne materiale, uporabne za potrebe letošnje koreografije. Par posameznikov je letos uspešno opravilo sprejemne preizkuse na umetniško gimnazijo – smer sodobni ples na SVŠGUGL in pričakujem, da bodo ustvarjalna generacija še naprej.

Iz kakšnih vzgibov, motivov se vpisujejo k tebi, k vama?
Jana: Otroci ne pridejo k sodobnemu plesu samo zato, da bi plesali. Pridejo, ker nekaj v njih išče prostor. Nekateri pridejo, ker radi nastopajo, ker jih privlačijo luči odra in občutek, da so videni. Drugi pridejo tišje – ker v sebi nosijo občutke, ki jih ne znajo povedati, pa jih lahko odplešejo. Spet tretji pridejo zaradi prijateljev, zaradi smeha, zaradi občutka, da nekam spadajo. Mlajše ponavadi pripeljejo starši. A razlog, zaradi katerega ostanejo, je skoraj vedno njihov lasten. Sodobni ples jim ponuja nekaj redkega: prostor, kjer ni prav in narobe, kjer telo lahko govori in kjer je vsak lahko to, kar je.
Veronika: Na oddelek se vpisujejo v želji plesati in ustvarjati, seveda. Veliko pa jim pomeni tudi prijetno okolje, ki ga ustvarjamo skupaj, ko raziskujemo možnosti, ki nam jih ponuja ples.

Jana, katera produkcija po vrsti bo to in katera je skupna s hčerko? Si že preštela?
Jana: Uh, težka bo. Glede na to, da imam 43 let delovne dobe in da na začetku še nisem bila vodja oddelka, bo tole malo težko izračunati. Bila sem korepetitorica v razredih drugih pedagoginj na takratnem oddelku za izrazni ples (nekajkrat sem korepetirala tudi v plesnem klasu gospe Žive Kraigher), plesna pedagoginja sem bila pa samo v predšolskih skupinah in v takratnih letnih nastopih sodelovala le s posameznimi koreografijami. Takrat še predstave niso bile tematsko obarvane. Ko pa sem prevzela vodenje oddelka, so naše letne predstave bile vedno obarvane z neko enotno tematiko. Ja, po moje bo tale Večerja pri Addamsovih morda 35-ta. Vmes sem bila na porodniški, tisto leto tudi odštejemo in ja, zdaj je Veronika moja sodelavka. Večerja pri Addamsovih bo najina šesta skupna produkcija. V poznih devetdesetih letih pa je bila Veronika tudi vpletena v moje produkcije, seveda, kot učenka oddelka za sodobni ples.

Kako pa je ustvarjali v družinski navezi? Sta v dvorani samo pedagoginji ali sta včasih tudi mati in hči?
Jana: Poseben ponos mi predstavlja dejstvo, da je moja hči danes tudi plesna pedagoginja in moja sodelavka. V njenem delu prepoznavam toplino, razumevanje in izjemen pedagoški dar, na katerega sem iskreno ponosna. V plesni dvorani sva pedagoginji po vlogi, a mati in hči po energiji. Najprej seveda plesni pedagoginji, kar daje najinemu delu profesionalnost, jasne meje in spoštovanje-tako med nama, kot tudi do otrok. Tako naju otroci doživljajo kot vodji, ustvarjalki , mentorici. Hkrati bi bilo pa skoraj nemogoče in tudi nepotrebno, da ne bi bili tudi mati in hči. Ta odnos se kaže v zaupanju, načinu komunikacije, v občutku varnosti, ki ga prenašava v prostor. Vsekakor je to najina dodana vrednost, ne ovira.
Veronika: Definitivno sva skupaj en lep mix. Čudovito je delat skupaj, kar je za vzajemen uspeh potrebno. In mislim, da nama uspeva. Lepo se dopolnjujeva in druga drugi nadgrajujeva ideje. Res je lepo.
Hvala vama in uspešno na letni predstavi vašega odelka v soboto, 11.4. in nedeljo, 12.4. ob 18.30 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

Read Entire Article