»Devetindevetdeset odstotkov ljudi obžaluje odnose«

»Ko so ljudje odhajali, so začeli odpirati svojo dušo. To je trenutek, ko človek postane materialno in duševno popolnoma gol,« je povedala Sanela Peresciutti Banović na torkovem Srečanju pod lipami, ki so ga organizirali Kulturni center Lojze Bratuž, Skupnost družin sončnica in Mladinski dom. Zdravnica, gastroenterologinja in predavateljica je redno zaposlena v UKC Ljubljana, dela pa tudi na urgenci ter na paliativnem oddelku Kliničnega centra v Ljubljani. Predavati je začela pred enajstimi leti, navdih za svoja predavanja pa je našla prav v vsakodnevnem delu s pacienti in njihovimi zgodbami.

Na paliativnem oddelku se je namreč začela srečevati z ljudmi, ki so odhajali s tega sveta. Prav v teh trenutkih, ko po njenih besedah padejo vse maske, so ji ljudje začeli zaupati svoje najgloblje misli, obžalovanja in življenjske resnice. »Ljudje, ko umirajo, so najbolj brutalno iskreni. Takrat padejo vse maske, ki jih dobimo v času življenja,« je povedala in nadaljevala: »Takrat ne poskušajo več biti nekdo drug. Takrat so to, kar so.« Tako so iz številnih pripovedi nastali trije zvezki. V prvega zdravnica zapisuje stvari, ki jih ljudje ob koncu življenja najbolj obžalujejo, v drugega razloge, zaradi katerih so se v življenju sprli, v tretjega pa misli o tem, kaj ljudem daje smisel življenja.

Dediščina jabolko spora

Posebej jo je pretreslo spoznanje, da se ljudje v dveh tretjinah primerov skregajo zaradi dediščine. »Vsakič se vprašam, zakaj se dva brata skregata zaradi enega kosa zemlje, če oba na koncu umreta. Nikoli mi to ni bilo jasno,« je povedala. Po njenih izkušnjah ljudje ob koncu življenja najbolj obžalujejo prav odnose. »Devetindevetdeset odstotkov ljudi obžaluje odnose. Nihče mi ni nikoli rekel: Gospa doktor, če bi bil pameten, bi kupil boljši avto.« Ob tem je opozorila, da bi morali ljudje težave in zamere reševati že med življenjem: »Če nas na koncu najbolj bolijo odnosi, zakaj tega ne pomislimo že danes? Zakaj čakamo do trenutka, ko umiramo?«

Dalje je človeka opisala kot nekakšno »mašino s tremi kletmi«: sečni mehur, ki se polni z vodo, debelo črevo, ki se polni s hrano, ter možgane, ki se polnijo z besedami, odnosi in občutki. Medtem ko za prvi dve »kleti« dobro vemo, kako se praznita, je pri možganih to veliko težje. Povedala je, da na približno 40 odstotkov stvari, s katerimi se polnijo naši možgani, nimamo vpliva, na preostalo pa lahko vplivamo sami. Zato je pomembno, da možganov ne natrpamo s strupenimi besedami, nerazrešenimi odnosi ter občutki jeze, kronične žalosti, nevoščljivosti, ljubosumja in strahu. Posebej je poudarila, da se lahko preobremenjeni možgani pri vsakem človeku začnejo »prazniti« v telo, kar ima posledice na fizično stanje pacienta.

Opozorila je tudi na osamljenost starejših ljudi. Veliko jih je, ki po njenih besedah nimajo nikogar, ki bi skrbel zanje. Mladi pogosto prosti čas namenjajo potovanjem in nenehnemu hitenju, pri čemer zmanjkuje časa za stare starše in medsebojne odnose. Dodala je, da je del težave tudi v sistemu, ki ljudi sili v tak način življenja.

Sanela Presciutti Banović je skozi celotno srečanje pozivala, naj se ljudje ustavimo, naj ne drvimo skozi življenje samo zato, ker to narekuje družba, predvsem pa naj se znova naučimo poslušati same sebe.