Delitev skupnega premoženja: teh pravil mnogi ne poznajo – preverite, kaj vam res pripada

Ločitev ali razhod pogosto odpre vprašanje, ki je lahko še bolj zapleteno od samega prenehanja zveze: kdo dobi hišo, komu pripadajo prihranki, kaj se zgodi s kreditom in ali je res vse razdeljeno na pol? Delitev skupnega premoženja v Sloveniji temelji na pravilih Družinskega zakonika, vendar odgovor ni vedno preprost. Pomembno je, kdaj in kako je bilo premoženje pridobljeno, kdo je vanj vlagal ter ali gre za skupno ali posebno premoženje posameznega partnerja.

Največ sporov nastane pri nepremičninah, kreditih, večjih prihrankih in vlaganjih v premoženje, ki je bilo že pred zvezo v lasti enega od partnerjev. Zato je dobro poznati osnovna pravila še preden se začne dogovarjanje ali sodni postopek.

Kaj sploh spada v skupno premoženje?

Po Družinskem zakoniku so skupno premoženje praviloma premoženjske pravice, ki sta jih zakonca pridobila z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti. To pomeni, da ni odločilno samo, kdo je denar zaslužil ali na čigavo ime je bila sklenjena pogodba.

V skupno premoženje lahko tako sodijo plače in iz njih ustvarjeni prihranki, stanovanje ali hiša, kupljena med zvezo, avtomobil, oprema, vrednostni papirji in drugo premoženje, pridobljeno z delom ali skupnimi sredstvi. Delitev skupnega premoženja se zato ne začne pri vprašanju, kdo je formalno vpisan kot lastnik, temveč pri ugotavljanju izvora premoženja.

Če je na primer stanovanje kupljeno med zakonsko zvezo iz prihodkov obeh partnerjev, dejstvo, da je v zemljiški knjigi vpisan samo eden, samo po sebi še ne pomeni, da gre izključno za njegovo premoženje.

Pri delitvi skupnega premoženja je pomembno ugotoviti izvor premoženja, dolgove in prispevek obeh partnerjev.

Ali delitev skupnega premoženja vedno pomeni 50 : 50?

To je najpogostejše vprašanje. Zakon določa izhodišče, da se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Vendar je mogoče dokazovati, da sta partnerja k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju.

Višja plača sama po sebi še ne pomeni avtomatično večjega deleža. Pri presoji se lahko upoštevajo dohodki, pomoč enemu zakoncu s strani drugega, varstvo in vzgoja otrok, gospodinjsko delo, skrb za dom in družino, ohranjanje premoženja ter druge oblike dela in sodelovanja.

Primer: eden od zakoncev je imel precej višjo plačo, drugi pa je več let večinoma skrbel za otroke, gospodinjstvo in omogočal prvemu, da je razvijal kariero. Tak položaj se ne ocenjuje samo po bančnih nakazilih. Delitev skupnega premoženja je zato lahko 50 : 50 tudi takrat, ko zaslužka nista bila enaka.

Če eden zahteva večji delež, mora za to praviloma predstaviti ustrezna dejstva in dokaze. Neznatne razlike v prispevkih se po zakonu ne upoštevajo.

Kaj se zgodi s hišo ali stanovanjem?

Pri nepremičninah je najprej treba ugotoviti, ali gre za skupno ali posebno premoženje. Če sta zakonca hišo kupila med trajanjem življenjske skupnosti z dohodki iz dela, bo praviloma del skupnega premoženja.

Po določitvi deležev se lahko partnerja dogovorita, da nepremičnino prevzame eden in drugega izplača. Lahko jo prodata in si kupnino razdelita glede na dogovorjene oziroma ugotovljene deleže. Možno je tudi, da po delitvi postaneta solastnika v ustreznih deležih.

Delitev skupnega premoženja je bistveno bolj občutljiva, kadar je nepremičnina obremenjena s hipotekarnim kreditom. Takrat ni dovolj samo dogovor, kdo bo živel v hiši. Preveriti je treba tudi kreditno pogodbo in položaj banke.

Kadar dogovor ni preprost, lahko pri delitvi skupnega premoženja pomaga pravni strokovnjak.

Kaj če je bila hiša njegova že pred poroko?

Premoženje, ki ga je imel zakonec pred sklenitvijo zakonske zveze, je praviloma njegovo posebno premoženje. Enako načeloma velja za premoženje, ki ga je med zakonsko zvezo pridobil neodplačno, na primer z dedovanjem ali darilom.

To pa ne pomeni, da so vlaganja drugega partnerja nepomembna. Predstavljajmo si, da je mož hišo podedoval, zakonca pa sta nato iz skupnih prihrankov financirala novo streho, prizidek, fasado in celovito prenovo. Sama hiša zaradi tega ne postane avtomatično skupna v enakih deležih, lahko pa nastane vprašanje terjatve zaradi vlaganj.

Družinski zakonik posebej ureja položaj, ko zakonec vlaga delo ali sredstva v nepremičnino, ki je posebno premoženje drugega zakonca. Če dogovor ni mogoč, lahko o obstoju in višini terjatve odloča sodišče.

Ali se dediščina in darilo delita?

Praviloma ne. Dediščina, ki jo prejme samo eden od zakoncev, spada med njegovo posebno premoženje. Podobno velja za darilo, namenjeno samo njemu.

Pomemben pa je nadaljnji tok tega premoženja. Če se denar iz dediščine uporabi skupaj z drugimi sredstvi za nakup nove nepremičnine ali če se posebno in skupno premoženje močno prepleteta, postane dokazovanje bistveno zahtevnejše.

Zato je pri večjih zneskih priporočljivo hraniti sklep o dedovanju, darilno pogodbo, bančne izpiske in dokazila o nakazilih. Pri delitvi skupnega premoženja je mogoče leta pozneje odločilno prav to, ali je mogoče jasno pokazati izvor denarja.

Razhod pogosto pomeni tudi praktično delitev pohištva, osebnih predmetov in drugega skupnega premoženja.

Kaj se zgodi s kreditom in dolgovi?

Pred določanjem deležev na skupnem premoženju se ugotovijo tudi dolgovi in terjatve, povezani s tem premoženjem. Družinski zakonik med skupne obveznosti med drugim šteje obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in obveznosti, ki jih zakonec prevzame za tekoče potrebe življenjske skupnosti ali družine.

To pomeni, da delitev skupnega premoženja ni samo delitev vrednih stvari, ampak je treba pogledati tudi obveznosti.

Posebej previdni bodite pri bančnem kreditu. Dogovor med nekdanjima partnerjema, da bo od zdaj vse obroke plačeval samo eden, sam po sebi ne pomeni nujno, da je drugi avtomatično prost obveznosti do banke. Razmerje do banke ureja kreditna pogodba, zato je pri spremembah pogosto potrebno tudi sodelovanje oziroma soglasje banke.

Drugače je pri posebnih dolgovih. Obveznosti, ki jih je imel zakonec že pred poroko, in nekatere obveznosti, ki niso skupne obveznosti zakoncev, zakon obravnava kot posebne obveznosti posameznega zakonca.

Hiša, prihranki in druge vrednosti so pogosto osrednje vprašanje pri delitvi premoženja po ločitvi.

Delitev skupnega premoženja pri zunajzakonskih partnerjih

Tudi zunajzakonski partnerji imajo na družinskopravnem področju med seboj praviloma enake pravne posledice kot zakonci. Težava pa se lahko pojavi že pri prvem koraku: dokazovanju, da je zunajzakonska skupnost sploh obstajala.

V Sloveniji ni registra zunajzakonskih skupnosti, zakon pa tudi ne določa točnega števila mesecev ali let, po katerih zveza avtomatično postane zunajzakonska skupnost. Presoja se dejanska življenjska skupnost partnerjev.

Zato je lahko delitev skupnega premoženja po razhodu zunajzakonskih partnerjev zahtevnejša, če eden zatrjuje, da je šlo zgolj za partnersko zvezo brez značilnosti zunajzakonske skupnosti. Pomembne so lahko okoliščine skupnega bivanja, gospodinjstva, ekonomskega povezovanja in način, kako sta partnerja svojo zvezo dejansko živela.

Hiša, prihranki in druge vrednosti so pogosto osrednje vprašanje pri delitvi premoženja po ločitvi.

Sporazum ali sodišče?

Najhitrejša pot je dogovor. Zakonca se lahko dogovorita o obsegu skupnega premoženja, svojih deležih in načinu delitve. Pri premoženjskih pogodbah med zakoncema zakon zahteva ustrezno notarsko obliko.

Notar lahko pripravi sporazum o ugotovitvi deležev in delitvi skupnega premoženja ter pri nepremičninah poskrbi tudi za podlago za ustrezne zemljiškoknjižne vpise.

Če dogovor ni mogoč, lahko o spornih vprašanjih odloča sodišče. Takrat postanejo pomembni dokazi: kupoprodajne pogodbe, kreditne pogodbe, izpiski računov, plačilne liste, računi za obnove, dokazila o dedovanju, darilne pogodbe in druga dokumentacija.

Delitev skupnega premoženja je običajno lažja, če partnerja že na začetku pripravita seznam nepremičnin, vozil, prihrankov, naložb, kreditov in večjih vlaganj ter pri vsakem elementu zapišeta, kdaj in iz katerih sredstev je bil pridobljen.

Po razhodu je pomembno pregledati prihranke, obveznosti, kredite in druga finančna razmerja.

Primer: stanovanje na njegovo ime, obroki pa iz skupnega denarja

Mož med zakonsko zvezo kupi stanovanje. Kupoprodajna pogodba in vpis v zemljiški knjigi sta samo na njegovo ime. Kredit se odplačuje iz njegovega računa, nanj pa prejema plačo, medtem ko žena večji del svojih prihodkov uporablja za hrano, otroke in druge družinske stroške.

Napačen zaključek bi bil, da stanovanje pripada samo možu, ker je kredit plačeval z računa na svoje ime. Če je bilo pridobljeno odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti, je treba presojati pravila skupnega premoženja in celoten prispevek obeh.

To je dober primer, zakaj delitev skupnega premoženja ni preprosta primerjava dveh bančnih računov.

Najpogostejše napake pri delitvi

Prva napaka je prepričanje, da lastništvo vedno določa ime v pogodbi ali zemljiški knjigi. Druga je domneva, da tisti z višjo plačo avtomatično dobi več. Tretja je mešanje dediščine, daril in premoženja, pridobljenega pred zvezo, s skupnimi sredstvi brez hranjenja dokazil.

Pogosta napaka je tudi, da partner pod pritiskom hitro podpiše dogovor, ne da bi poznal vrednost nepremičnine, višino preostalega kredita ali stanje prihrankov.

Pred sporazumom je zato smiselno izdelati popis premoženja in obveznosti. Pri večjih vrednostih ali sporu je pametno pridobiti strokovno pravno pomoč, saj lahko že napačna opredelitev ene nepremičnine bistveno vpliva na končni rezultat.

Delitev skupnega premoženja je lahko povezana tudi z vprašanjem, kdo ostane v skupnem domu.

Ali je mogoče premoženje razdeliti že med zakonsko zvezo?

Da. Delitev skupnega premoženja ni mogoča samo po razvezi. Družinski zakonik omogoča, da se skupno premoženje med trajanjem zakonske zveze razdeli na podlagi sporazuma ali na predlog enega od zakoncev. Partnerja lahko svoja premoženjska razmerja uredita tudi s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij.

To je lahko koristno, kadar želita jasno ločiti prihodnje premoženje, eden začne podjetniško dejavnost ali želita že v času zveze določiti, kaj pripada komu. Pogodbeni režim mora biti urejen v predpisani obliki, zato ustni dogovor ali doma napisan list papirja pri takšnih vprašanjih ni ustrezna zamenjava za pravilno pravno ureditev.

Sporazumna delitev premoženja je lahko hitrejša in manj konfliktna kot sodni postopek.

Kaj si je vredno zapomniti?

Delitev skupnega premoženja se ne začne z vprašanjem, kdo je več zaslužil, ampak s tem, kaj sploh spada v skupno premoženje. Šele nato se ugotavljajo dolgovi in terjatve, določijo deleži ter dogovori način razdelitve.

Izhodišče je enak delež obeh partnerjev, vendar zakon dopušča dokazovanje drugačnega razmerja. Dediščina, darila in premoženje pred poroko so praviloma posebno premoženje, vlaganja vanj pa lahko ustvarijo dodatne zahtevke. Pri kreditih je treba ločiti dogovor med partnerjema od obveznosti do banke.

Največ lahko prihranite s pravočasnim zbiranjem dokumentacije in realnim dogovorom. Kadar to ni mogoče, je pomembno, da se delitev skupnega premoženja rešuje na podlagi dokazov in pravil, ne zgolj občutka, komu bi moralo kaj pripasti.

Vsak primer ima svoje posebnosti, zato univerzalna rešitev pogosto ni mogoča.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Gov.si

<p>The post Delitev skupnega premoženja: teh pravil mnogi ne poznajo – preverite, kaj vam res pripada first appeared on NaDlani.si.</p>