Ddr. Urška Perenič in ddr. Igor Grdina: Jubilejna leta so lahko dragocena spodbuda za vnovičen premislek o opusih in življenjih literatov

Ob jubilejnih letih slovenskih literatov (letos Kosovela, Cankarja in Ketteja) se neredko zapada v banalnost in se lovi pozornost s senzacionalističnimi polresnicami, sta v intervjuju za Demokracijo opozorila sogovornika, profesorja literature na ljubljanski univerzi ter literarna in kulturna zgodovinarja ddr. Urška Perenič in ddr. Igor Grdina.

Na državni ravni je letos razglašeno leto Srečka Kosovela, medtem ko občini Vrhnika in Ilirska Bistrica letos obeležujeta leto Cankarja in Ketteja. Kako je prišlo do tega? Nekje sem slišala, da bi letos moralo biti Cankarjevo leto tudi na državni ravni. Kje se je zataknilo?

Ddr. Urška Perenič in ddr. Igor Grdina: Ne bi vedela. Načeloma je dobro, da se reflektor pozornosti usmerja k različnim velikanom duha, saj slovenska književnost tako tudi v memorialni kulturi poudarja svojo mnogoobraznost. Vendar pa glede na dejstvo, da je bilo Cankarju posvečeno že vse dolgo leto 2018, vnovična razglasitev jubilejnega leta na državni ravni letos najbrž ni bila nujna. Drugače je s Kettejem, čigar tuzemsko življenje je bilo približno polovico krajše od Cankarjevega in ki je bil v literarni zgodovini nekoliko manj obravnavan. Jubilejna leta so lahko dragocena spodbuda za vnovičen premislek o opusih in življenjih literatov, saj naj bi se ti tedaj postavili v središče strokovnega in tudi širšega javnega zanimanja, vendar pa se žal prav ob takih priložnostih neredko zapada v banalnost in se lovi pozornost s senzacionalističnimi polresnicami. Polresnice pa niso mešanica 50-odstotne stvarne in 50-odstotne izmišljene vsebine, temveč družijo stoodstotno točnost s stoodstotno lažjo, tako da potem nič ne drži.

Kosovela si lasti levi pol; pa je bil res tako levo usmerjen? Kaj pravijo njegova dela in življenje?

Grdina in Pereničeva: To je še en primer, ko se obravnava literata v jubilejnem letu spusti na raven banalnosti oziroma ideološkega etiketiranja. Se pa to ne dogaja samo v literaturi, ampak tudi v znanosti. Ko se je pred dnevi na volilnem občnem zboru praktično v celoti zamenjalo vodstvo naše najstarejše kulturne in znanstvene ustanove Slovenske matice, je eden od zgodovinarjev, čigar bližnji sorodnik je bil izbran na pomemben položaj, na popularnem družbenem omrežju pisal o prevzemu ustanove s strani desnice. Si predstavljate globino srda in gneva, ki niti najbližjim ne prizanaša z lepljenjem političnih etiket? Videti je, da imajo nekateri že vse ljudi zapisane in klasificirane. Ni pomembna strokovnost, temveč etiketa. Zaenkrat. A velja se vprašati, kje so – če sploh so – meje fanatizma in kakšen je njegov končni namen.

Se strinjam …

Grdina in Pereničeva: Prav tako ni novica, da eden najvnetejših propagandistov Levice govori o tem, da je Edvard Kardelj Kosovela zelo cenil. Lepo! Vendar pozitiven odnos do Kosovela pri šefu ideologu jugoslovanskega komunizma ni nikoli dozorel do kakšne direktive – kakor je, denimo, zavračanje »kislih pesmic« Maričke Žnidaršič in Ade Škerl. Je pa še nekaj načelnega: če je kak avtor levo usmerjen, še ni nujno v milosti izvajalcev politike stranke, o kateri govorite. Boris Pahor, ki je v Trstu ustanovil Slovensko levico, je že tak primer, če omeniva zgolj in samo odpoved razstave o njem v nacionalni knjižnici leta 2024 … Glede na to, da je Boris Pahor Kosovela kar najbolj afirmativno predstavljal Italijanom, je del odgovora na vaše vprašanje že v tem nizu žalostnih podatkov. Ne bi smelo biti tako, a je. Tako Pahorjevo kot Kosovelovo sporočilo je v svojem jedru globoko eksistencialno in etično. Njuna dejavna »skrb« za človeka in pravičnost presega ozke ideološke in strankarske okvire. Namesto tega, da se sprašujemo, komu katero od ustvarjalnih peres pripada, se raje sprašujmo, kaj nam sporoča. Ne znanost ne literatura ne bi smeli biti podvrženi tovrstnemu predalčkanju. Poskusi političnega polaščanja umetnosti so vedno povezani tudi z zoževanjem njene recepcije: dovoljuje se samo identifikacijsko in slavilno sprejemanje, ne pa tudi kritično, ki je najpobudnejše.
Kot literarna zgodovinarja lahko načelno rečeva: lepo je, da se politika klanja pesniku, če pri tem ne izstavlja kakega politikantskega računa v obliki ekskluzivizma. Je pa hudo, če se pesnik klanja politiki. Kosovel tega ni počel.

Ddr. Igor Grdina (Foto: Matic Štojs Lomovšek)

Dva velika Slovenca, dve veliki literaturi. Kaj povezuje Ketteja in Cankarja?

Grdina in Pereničeva: Kette in Cankar sta bila prijatelja, Kosovel je cenil oba, vendar pa je vsak od njih ustvarjalno stal na lastnih nogah. Bistveno pomembnejše od diktatov obletnic rojstev ali smrti je večno sopotništvo med nami in tistimi, ki so napravili kaj navdihujočega. Kette, Cankar in Kosovel so za nas pomembni zmerom, ne samo na določen dan. Kette in Cankar sta bila med glavnimi predstavniki slovenske literarne moderne. Njuno delo (zlasti zbirki Poezije in Erotika) je zanjo prelomnega pomena. Prijateljske in literarne vezi sta (s)tkala v tajnem društvu Zadruga in si nekaj časa delila usodo v ljubljanski Cukrarni, ki ne simbolizira le skrajnega pomanjkanja in bede, temveč tudi hrepenenje in konec koncev etično zorenje. Sicer pa sva mnenja, da je literatura ena – slovenska. Kette in Cankar sta med njenimi najvišjimi vrhovi. Brez njiju bi imela slovenska književnost drugačen profil. Ko sta Kette in Cankar začela pisati, je bila naša klasika že ustvarjena: bila je vrhunska poezija (Prešeren, Levstik, Jenko, Stritar, Gregorčič, Aškerc) in bilo je več kot zgolj spodobno pripovedništvo (Levstik, Jenko, Jurčič, Kersnik, Tavčar). Tudi dramatika je bila na dobri poti (Linhart, Jurčič, Levstik). Kette in Cankar sta izvedla modernistični obrat – in to v različnih smereh. Poprej ustvarjena dela so ju zavezovala kvalitativno: novost sama po sebi ni bila dovolj, temveč je morala biti združena s preseganjem obstoječega standarda. Slovenska literatura je potem postala prostor individualnih poetik; Aškerc je bil še dejaven, ob Ketteju in Cankarju pa sta se pojavila tudi Župančič in Murn. Spet vsak s svojim glasom.

Kette je vaš rojak, prof. Pereničeva. Najbrž ste ga veliko brali; kaj je tisto, kar bi o njem moral vedeti vsak Slovenec?

Pereničeva: Sem ga brala in ga še vedno berem. Vseeno pa bi težko rekla, kaj je tisto, kar bi o njem moral vedeti vsak Slovenec, kajti literatura vsakega bralca nagovarja na svoj in tudi beročemu lasten, unikaten način. Dovolj bi bilo, če bi vsakdo torej vedel predvsem to, da so Kettejeva dela še živa in da še naprej kličejo po branju. Njegovi verzi o ljubezni, smrti, Bogu, svetu, naravi in še marsičem vztrajno nagovarjajo h globokemu etičnemu in estetskemu premisleku. Cilj jubilejnega leta zato ne bi smela biti proslava, temveč spodbuda, da vsak sam odpre njegove čudovite Poezije. Morda bi vsakdo moral vedeti tudi, da je Kette kot besedni umetnik v skrajno bednih in težkih razmerah ostal zvest sebi in svojemu poslanstvu.

Če prav vem, sodelujete pri pripravi dogodkov o Ketteju. Kaj napovedujete?

Pereničeva: Kot Kettejeva rojakinja in literarna zgodovinarka sem v kontekstu jubilejnega leta ter predvsem ob podpori JSKD Ilirska Bistrica, ki ga uspešno vodi g. Igor Štemberger, in Literarnega društva Ilirska Bistrica predlagala in tudi vsebinsko zasnovala cikel predavanj in pogovorov z naslovom »Kette in Cankar: Med domačo tradicijo in prostrano pokrajino evropskega modernizma«, ki potekajo skozi vse leto. Z njim sem želela podobi obeh književnih ustvarjalcev obuditi in dopolniti za današnji čas. Težišče je zato na duhovni, intelektualni, literarni dediščini obeh ustvarjalcev, ki nas vse postavlja tudi pred dolžnost, da jo na ustrezen (!) način znova premislimo in posredujemo bodočim generacijam ter tako ohranjamo za prihodnost. Doslej sta v ilirskobistriški knjižnici že nastopila slavist, teolog in esejist Peter Kovačič Peršin ter literarni zgodovinar, esejist in pesnik prof. dr. Denis Poniž.

Cankar je je velik slovenski pisec; kako večna je njegova literatura, prof. Grdina? Kaj je povedal o Slovencih in še vedno drži?

Grdina: Načeloma je tako: kar je enkrat, je za zmerom. Bili so časi, v katerih se je Cankarja razlagalo kot ustvarjalca, ki pričuje o določeni epohi – o njenih travmah, sanjah, hudodelstvih. Edvard Kardelj je denimo med drugo svetovno vojno prepričal del slovenskih kulturnikov, da je Kralj na Betajnovi umetniška upodobitev tistega, čemur marksistična ideologija pravi prvotna akumulacija kapitala. Pa ni tako – saj je na odru prikazovano že izkoriščanje industrijskih delavcev. Kardelj je bil, kakor so mu očitali v Sovjetski zvezi, zares skrajno sumljiv marksist. Kralj na Betajnovi dejansko tematizira potrebo slehernega reda po hierarhiji: iz Kantorja povprečneži, ki potrebujejo voditelja, naredijo prvaka; spregledajo mu celo hudodelstva, ki bi jih kot dobri ljudje in državljani morali preganjati. Kralj na Betajnovi ima težave z vestjo; nikakor ni ničejanski nadčlovek onstran dobrega in zlega po rojstvu. Ga pa v položaj takega bitja postavi potreba drugih. Res je, da se drama odvija v 19. stoletju, a problem, ki ga načenja, je trajen. In tako bi lahko prečesali celoten Cankarjev opus in našli v njem odgovore na vprašanja, ki v človeškem svetu ne bodo minila. Nekatera pa tudi ne v svetu transcendence.

Kaj je Cankar povedal o Slovencih?

Grdina: O Slovencih je Cankar povedal marsikaj – in različno je bilo. Po eni strani je govoril o njih kot o hlapcih. Po drugi strani je tematiziral njihovo upornost. Tudi upornost najšibkejših. Zdaj premislimo to logično: če bi bili Slovenci hlapci, bi se v podrejenosti in potlačenosti morali počutiti »na svojem«. Pa se ne! Velja upoštevati, da je Cankar avtor moderne, tedaj pa je bilo v umetnosti – pa tudi v filozofiji in znanosti – odkrito načelo dinamičnih zornih kotov. Čisto gotovo pa v nobenem okolju niso vsi ljudje samo takšni in ne tudi drugačni. V bistvu gre za problem idealnega tipa, brez katerega je nemogoče delati kakršne koli generalizacije o ljudeh in pojavih: določeni skupnosti se pripišejo značilnosti, za katere se zdi, da prevladujejo. To pa ne pomeni, da so vsi njeni pripadniki zares takšni. Je pa še nekaj: Cankar se je imel za optimista – le da je ljudi z zelo potemnjenimi podobami in značaji v svojih delih spodbujal k hrepenenju po svetlobi. Vsaka njena sled ali vsaj obet je v njegovih delih pomemben.

Ddr. Urška Perenič (Foto: Polona Avanzo)

Okoli Cankarjeve nagrade je bilo nekaj sporov. Bi to želeli kakor koli komentirati?

Grdina in Pereničeva: Pravzaprav ne. Prvič, ker ne poznamo detajlov spora, ki ga omenjate, drugič, ker je prav, da se med seboj domenijo tisti, ki so v zadevo vpleteni. Pametni ljudje se že znajo zmeniti, da je za vse dobro. Kot tretje pa: literarna vrednost Cankarja – pa tudi Ketteja ter drugih ustvarjalcev in ustvarjalk – je povsem neodvisna od mnenja tega ali onega razsodnika, takšne ali drugačne žirije – pa tudi institucionalnih zapletov. Edino pravo merilo je čas, ki bo prečistil tisto, kar je v Cankarjevi, Kettejevi in drugih dediščinah resnično trajnega. Nagrade in spori so minljivi, moč besede pa neugasljiva. Kako že pravi Kette? »Daj nam mirú, / kritik! Pri mizi / črk nam ne grizi, / slov nam ne strizi, / ne pridi nam blizi!«

Za konec: ali se naredi dovolj, da bi Slovenci svoje pisatelje in pesnike poznali in cenili? Ravno zdaj je veliko govora o NPZ-jih in njihovih rezultatih, ki niso najboljši …

Grdina: Ne, nikoli ni narejenega dovolj. Treba pa je vedeti, da je bila slovenistika v desetletjih po drugi svetovni vojni strogo nadzorovana. Prisilna upokojitev profesorja Slodnjaka, enega njenih velikanov, po politično vodeni gonji je bila svarilo za preostale. Še prej sta morala univerzo zapustiti dva asistenta. Šlo je za ustrahovanje. Zelo temeljito je bilo: Slodnjak še danes na ljubljanski univerzi nima spomenika. Njegov najglasnejši preganjalec – Dušan Pirjevec – Ahac – ga ima. O njem nekateri komparativisti cvetličijo, da se je oddaljeval od politikantskega priganjaštva že pred letom 1950. Sam je bil mnogo bolj pošten in je priznal, da je proti Slodnjaku, ki je bil nosilec novih pogledov na slovensko literaturo, nastopal v boljševiški maniri. Mislim, da je povedanega dovolj. Ukinjanje kateder za slovensko književnost, ki se ga je, žal, lotila ljubljanska univerza, je s stališča raziskav in predavateljskih kurzov nerazsodno. Očitno pa obstajajo še neki drugi, javnosti neznani motivi in cilji, ki nimajo nobene zveze z znanostjo. In to je zlovešče znamenje. Skrbeti nas mora. Zelo. Menim, da se skuša po razgradnji slovenske zgodovine – zdaj se brezsramno laže, da Slovencev in Slovenk ni niti v prvih stoletjih novega veka, pa je »Marina Slovenka« iz Dekanov izpričana že v srednjem veku, se pravi že pred Trubarjem – uničiti še eno vedo o nas. Na delu je sistem. Deluje metodično. Položaj je resen, ni pa še brezupen. Vendar se ne slepimo: že jutri je lahko brezupen, četudi ne bo več resen.

Bi še vi, prof. Pereničeva, dodali svoj vidik?
Pereničeva: Jaz pa bi rekla takole. Da gre po mnenju nekaterih skrb vzbujajoče rezultate NPZ-jev morda raje razumeti kot spodbudo za to, kaj vse bi bilo še treba postoriti – in to tudi tam, kjer si prizadevamo za vzbujanje resničnega zanimanja za slovensko literarno ustvarjalnost različnih obdobij. Branje literature je namreč za razvoj bralne pismenosti nepogrešljivo, saj skozi umetniško besedo razvijamo in plemenitimo sposobnost globljega razumevanja sveta in konec koncev nas samih. Bi si pa za konec sposodila hudomušno in obenem bistro misel sedmošolca, ki je ugotovil, da bi morali t. i. NPZ-ji bolj kakor učence skrbeti učitelje. Ta misel pravzaprav razgalja ključno vprašanje o stanju tako naše kulture kot šolstva. Kaj so nas – vse po vrsti – v vseh teh letih sploh naučili? In česa smo se naučili sami?

Lucija Kavčič