Človek, zaradi katerega danes sploh poznamo jaslice: Frančišek Asiški

Frančišek Ašiški in jaslice

December si danes težko predstavljamo brez jaslic. Postavimo jih na vidno mesto, jih opazujemo mimogrede, ob njih prižgemo luč ali svečo. Figurice so znane, prizor razumljiv, pomen skoraj samoumeven.

Pa vendar jaslice niso nekaj, kar bi obstajalo od nekdaj. Njihova zgodba ima zelo konkreten začetek in enega samega človeka, brez katerega bi bil praznični prostor videti povsem drugače. Ime mu je Frančišek Asiški. In prav njegova zamisel je spremenila način, kako ljudje doživljajo božič.

Človek, ki je hotel zgodbo pokazati, ne razlagati

Frančišek Asiški ni bil teolog v klasičnem pomenu besede. Njegovo sporočilo je bilo preprosto, skoraj radikalno v svoji jasnosti. Vera zanj ni bila razprava, temveč izkušnja. Prav zato je iskal načine, kako zapletene vsebine približati ljudem, ki niso znali brati in niso imeli dostopa do učenih razlag.

Božična zgodba mu je pomenila nekaj zelo konkretnega. Ne oddaljen dogodek, temveč prizor, ki bi ga morali ljudje videti pred seboj. Zgodba o rojstvu ni bila namenjena temu, da se o njej govori na dolgo in široko, temveč da se jo začuti.

Prve jaslice kot živa uprizoritev

Zamisel o jaslicah se je uresničila leta 1223 v italijanskem kraju Greccio. Frančišek ni želel kipcev ali okrasja. Pripravil je prizor z resnično slamo, živimi živalmi in preprostim okoljem. Namen ni bil estetski, temveč človeški. Prizor naj bi pokazal revščino, bližino in krhkost rojstva.

Ljudje so prizor razumeli takoj. Brez besed, brez razlage. Videli so otroka v jaslih, mraz noči in živali, ki so grele prostor. Božič je nenadoma postal otipljiv.

Zakaj je bila zamisel tako močna?

Frančiškova ideja je zadela bistvo. Namesto simbolov, ki zahtevajo razlago, je ponudila prizor, ki govori sam zase. Vsakdo, ne glede na znanje ali izobrazbo, je lahko razumel sporočilo. Ravno zato se je zamisel hitro razširila.

Jaslice niso bile zamišljene kot okras. Bile so način pripovedovanja. Tiha pripoved, ki se je ponavljala iz leta v leto.

Jaslice

Od živega prizora do domače tradicije

Sčasoma so se žive uprizoritve umaknile manjšim, stalnim postavitvam. Figurice so nadomestile ljudi, slama se je preselila v hiše, prizor pa je ostal enak. Vsaka kultura je dodala svoje podrobnosti, a osnovna ideja je ostala nespremenjena.

Jaslice so postale del domačega prostora. Ne kot obveznost, temveč kot navzočnost. Nekaj, kar stoji v ozadju in hkrati določa vzdušje dneva.

Pomembno je, da jaslice niso nikoli zahtevale razkošja. Tudi preprosta postavitev ohranja bistvo zamisli, ki jo je imel Frančišek. Približati zgodbo človeku, ne pa jo olepšati.

Zakaj brez Frančiška jaslic ne bi poznali?

Pred Frančiškom božič ni imel vizualnega središča, kakršnega poznamo danes. Zgodba je obstajala v besedilih, pridigah in pesmih, ne pa v prostoru. Prav jaslice so omogočile, da se je božič preselil iz cerkvenega govora v vsakdanje okolje.

Brez njegove zamisli bi božič verjetno ostal bolj oddaljen, manj oseben. Jaslice so ga naredile domačega, tihega in bližnjega. Ne vsiljivega, temveč prisotnega.

Tiha zapuščina, ki traja

Frančišek Asiški ni ustvaril tradicije z namenom, da bi trajala stoletja. Želel je le pokazati zgodbo na način, ki ga bodo ljudje razumeli. Prav v tej preprostosti se skriva razlog, da jaslice še danes stojijo v cerkvah, na trgih in v domovih.

Ne potrebujejo razlage. Samo so. In v tem tihem obstoju nadaljujejo zamisel, staro več kot osemsto let.

Kdaj pripravljamo jaslice in na kaj moramo biti pri tem res pozorni

Božične pesmi, ki jih znamo na pamet

Če doma čutite nemir tik pred božičem – niste edini. Razlaga je preprosta

Objava Človek, zaradi katerega danes sploh poznamo jaslice: Frančišek Asiški se je pojavila na Vse za moj dan.