Američani povečujejo pritisk na Madurov režim

Ameriški predsednik Donald Trump je venezuelskemu predsedniku Nicolásu Maduru ponudil možnost pobega brez posledic. Maduro skuša izsiliti “nadzorovan sestop partije”, kot ga poznamo tudi pri nas. Ameriški pritisk na Madura narašča, nekdanji venezuelski general pa odkrito podpira zrušitev Madurovega režima.

Glede na več verodostojnih poročil je ameriški predsednik Donald Trump med neposrednim telefonskim klicem 21. novembra 2025 Maduru dejansko svetoval, naj pobegne iz države.
Trump je svoj nasvet oblikoval kot ultimat: takojšen odstop in varen izhod iz Venezuele za Madura, njegovo ženo Cilio Flores, njunega sina in izbrane zaveznike ali pa soočenje z naraščajočim vojaškim pritiskom ZDA, vključno z morebitnimi kopenskimi operacijami ter napadi na venezuelske vojaške in policijske zmogljivosti. Ponudba je bila pogojena s takojšnjim odstopom in ni vključevala široke amnestije, ki jo je zahteval Maduro, kar je privedlo do prekinitve pogovorov.

Madurovo barantanje

Več virov zahodnih medijev, ki so bili seznanjeni s telefonskim pogovorom, je citiralo Trumpove besede: “Lahko rešiš sebe in svoje najbližje, vendar moraš takoj zapustiti državo.” Maduru je domnevno dal en teden časa, da odide na destinacijo po svoji izbiri, pri čemer mu ZDA zagotavljajo varen izhod.

Maduro se je, tako trdijo viri, poskusil pogajati. V zameno za odstop je zahteval popolno imuniteto zase, vključno z odpravo ameriških sankcij in umikom primera z Mednarodnega kazenskega sodišča. Zahteval je tudi popolno amnestijo za do 100 uradnikov režima (svoje najožje sodelavce in člane razširjene družine), ohranitev 200 milijonov dolarjev osebnega premoženja ter dveletno prehodno obdobje za predajo popolne oblasti opoziciji. Poleg tega je zahteval jamstva za venezuelski vojaški nadzor med predajo oblasti.

Predsednik Venezuele Nicholas Maduro, foto: EPA/Miguel Gutierrez

Gre za očiten poskus neke vrste “nadzorovanega sestopa z oblasti”, kot smo mu bili priča v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v številnih evropskih postkomunističnih državah, tudi v Sloveniji. Namen takšnih aranžmajev je zaščita glavnih krivcev za zločine, zavarovanje njihovega premoženja ter omogočanje zakulisnega delovanja, medtem ko izbrani operativci ohranijo dejanske vzvode oblasti ali vsaj vpliv na ključne segmente države – sodstvo, policijo, vojsko, šolstvo, državne medije, energetiko, bančni sistem in druge.

Trump je te Madurove zahteve odločno zavrnil in vztrajal pri njegovem takojšnjem odhodu.

Povečan pritisk

Trumpov klic je sovpadal z okrepljeno ameriško kampanjo pritiska, ki vključuje napotitev mornarice v Karibe, napade na plovila za tihotapljenje drog, povezana z venezuelsko skupino “Cartel de los Soles” (ki so jo ZDA označile za teroristično organizacijo), ter razpis 50 milijonov dolarjev nagrade za prijetje Madura. Nekaj ur po prekinjenem pogovoru je Trump razglasil venezuelski zračni prostor za “v celoti zaprt”, kar je nakazovalo možnost neposredne vojaške akcije. Nadaljnji klici z Madurove strani so ostali brez odgovora.

Trumpov klic pomeni odmik od njegovega pristopa v prvem mandatu, ko je sicer priznal opozicijskega voditelja Juana Guaidója kot zakonitega predsednika, a se je izognil neposrednemu vojaškemu pritisku. Tokratna strategija temelji na pritisku na Madurov ožji krog, da bi ga sami odstavili ali izročili ZDA in se tako izognili ameriški invaziji.

Vodja Venezuelske opozicije Juan Guaido (foto: EPA)

Tuji analitiki sicer menijo, da venezuelska vojska za zdaj ostaja zvesta Maduru, kar ni presenetljivo, saj so se številni visoki generali vpletli tako v hude kršitve človekovih pravic kot v korupcijo in trgovino z mamili. Po trditvah opozicije pa je v te dejavnosti vpleten tudi nižji poveljniški kader, ki sodeluje s kriminalnimi tolpami ali jih celo vodi.

Vojska je za zdaj še zvesta Maduru

Madurovi zavezniki – Rusija, Iran in Kitajska – so trenutno oslabljeni, kar zmanjšuje možnost zunanje podpore, čeprav naj bi po neuradnih informacijah Kitajska Maduru vseeno obljubila podporo v primeru nadaljnjega kljubovanja. Kolumbijski predsednik Gustavo Petro je medtem sporočil, da Kolumbija zavrača ameriški pritisk in ne bo spoštovala zapore zračnega prometa. Petro izhaja iz okolij levičarskih gverilskih gibanj, ki že desetletja sodelujejo z narkokarteli, njegovi nasprotniki pa ga obtožujejo, da mu je denar narkomafije pomagal do predsedniškega položaja.

Kolumbijski predsednik Gustavo Petro (Foto: epa)

Maduro in Petro pripadata istemu levičarskemu političnemu omrežju (Forum São Paulo), velik del kokaina iz Kolumbije pa prek Venezuele prihaja na svetovne trge. V tem kontekstu ni presenetljivo, da je Maduro pred kratkim na javnem zborovanju podpornikom obljubil, da ne bo privolil v “suženjski mir”.

Kam pobegniti?

Trumpova ponudba Maduru po razpoložljivih informacijah še vedno velja. Diplomatski viri to potrjujejo, ugibanja pa se vrtijo okoli morebitnih zatočišč. Najpogosteje se omenjajo Kuba, Turčija in Rusija, medtem ko Kitajska kot destinacija skoraj ne pride v poštev. Očitno Maduro kitajski partiji ne zaupa – kar ni presenetljivo, saj so politične čistke na Kitajskem stalnica, tudi v samem vrhu oblasti. Za političnega begunca brez zunanje zaščite bi bila Kitajska vse prej kot varno zatočišče.

Nekdanji general proti Maduru

Pomemben del pritiska na Madura predstavljajo tudi obtožbe o vpletenosti njegovega režima v mednarodno trgovino z mamili, narkoterorizem, subverzivne dejavnosti, spodbujanje množičnih migracij in zločine zoper človečnost. Te obtožbe je z odprtim pismom nedavno potrdil tudi nekdanji visoki funkcionar režima Hugo Carvajal Barrios.

Masovni protesti Venezuelcev v glavnem mestu Caracas. (Foto: epa)

Petinšestdesetletni Carvajal, ki je trenutno v ameriškem zaporu, je bil dolgoletni general in vodja venezuelske vojaške obveščevalne službe. Aktivno je sodeloval pri vzpostavitvi avtokratskega sistema, pregonu opozicije, organizaciji paravojaških skupin ter vključevanju kriminalnih tolp v delovanje režima. Sodeloval je tudi pri mednarodnih operacijah, vključno z atentati, financiranjem terorizma, trgovino z mamili in pranjem denarja.

Po političnem razhodu z režimom je leta 2019 javno obsodil Madura, pobegnil v Španijo in bil leta 2023 po dolgotrajnih pravnih postopkih izročen ZDA.

Mamila kot orodje subverzije

Po neuradnih virih Carvajal v zaporu sodeluje z ameriškimi oblastmi. Letos je priznal krivdo za več kaznivih dejanj, v zameno za sodelovanje pa pričakuje znižanje kazni. V svojem pismu trdi, da je trgovina z mamili, ki jo vodi Kartel sonc, nastala na pobudo Kube in služi širši strategiji destabilizacije Zahoda. Narkodenar naj bi financiral tudi politična gibanja in posamezne stranke v Evropi ter polnil žepe nekaterih politikov in funkcionarjev Evropske unije.

Padec Madurovega režima tako ne bi pomenil le konca trpljenja venezuelskega ljudstva, temveč bi razkril in oslabil kriminalno-politično omrežje, ki predstavlja resno grožnjo zahodni civilizaciji.

Bogdan Sajovic