Christoph Menke, filozof kritične teorije

Sem sicer kritičen do tega, kako pogosto danes vse etiketiramo s fašizmom. V ZDA imate recimo zdaj razprave o tem, ali je Trump fašist, o Izraelu se razpravlja, ali je to država apartheida; v teh primerih gre bolj za mnenja, s katerimi želimo poudariti dramatičnost razmer, kot za analizo. Je pa seveda jasno, da so trenutno izpolnjeni številni pogoji za vznik skrajnega desničarskega avtoritarizma, kakorkoli že te nove fenomene imenujemo. In sicer zato, ker je izpolnjen eden od najpomembnejših pogojev, in to je, da danes obstajajo oblike življenja, ki so tako ekonomizirane, da nimajo več notranje idealnosti, notranje normativnosti, notranjega standarda, po katerem bi jih lahko merili.
Druga točka, ki je po mojem mnenju prav tako pomemben dejavnik, pa je novi antiegalitarizem ali antiuniverzalizem. Naj navedem primer. V igri Heinerja Millerja je čudovit prizor, v katerem se Hitler zadnji dan pojavi v bunkerju in govori o tem, kakšna je pravzaprav razlika med njim in komunizmom. Takole pravi: Razlika je zelo preprosta. Komunisti pravijo vsi ali nobeden, ali so upoštevani vsi ali pa, če ni upoštevan en sam človek, je to enako, kot da ni upoštevan nihče. To je koncept univerzalizma. Človekove pravice veljajo za vse ali pa za nikogar. Fašizem pa pravi: Nimamo dovolj za vse. V fašizmu moramo vedno koga izločiti iz sistema. To je danes aktualna možnost, ki se nam neprestano postavlja kot vprašanje. Ali še dejansko verjamemo, da obstaja enotnost človeštva, da smo vsi v istem čolnu, ali pa smo vse bolj prepričani, da ni dovolj za vse? In če danes ekonomizacija pridobiva moč, hkrati pa vse bolj opuščamo ideje egalitarnosti ali univerzalizma in jih označujemo za skrajne, potem smo blizu fašističnim razmeram.

Mladina
Foto: Mladina