Cerkev v Hrastovljah kulturni spomenik državnega pomena?

V zadnjih mesecih se veliko govori o pobudi, ki jo je predlagala Mestna občina Koper, in sicer o tem, da bi cerkev sv. Trojice v Hrastovljah razglasili za kulturni spomenik državnega pomena. Znamenitost s famozno gotsko poslikavo, kjer izstopa predvsem freska mrtvaškega plesa, bi lahko omenjeni naziv dobila že pred novim letom.

Predlog o razglasitvi je na pobudo koprske občine pripravila piranska enota Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Ker je postopek javne razgrnitve medtem že potekel, so v največjem mestu Slovenske Istre optimistični, da bi cerkev lahko prav kmalu dokončno veljala za kulturni spomenik državnega pomena in ne zgolj lokalnega pomena, kar lahko z odlokom, ki ga bodo pripravili na Ministrstvu za kulturo, razglasi vlada. Sledi samo še preučitev in obravnava podanih mnenj, morebitne dopolnitve in medresorsko usklajevanje. »Na javni obravnavi je bil predstavljen predlog odloka in vplivno območje, ki pa ga odlok ne spreminja. Dodatno je bila na obravnavi izpostavljena problematika omejitve števila obiska med bogoslužjem. Pristojni so že zagotovili, da bo odlok v tej točki dopolnjen tako, da omejitev števila obiskovalcev ne bo veljala med izvajanjem bogoslužja,« so zapisali na MOK in dodali, da je iz konstruktivne debate razvidno, da lokalni prebivalci pozdravljajo prepoznavnost tabora na državnem nivoju. Spomeniškovarstvena stroka si je namreč enotna, da gre za arhitekturni in umetnostni dosežek, čigar posebnost so gotske freske, ki v celoti prekrivajo notranjost cerkve. Kot smo že omenili je največja atrakcija freska mrtvaškega plesa, ki jo je naslikal Janez iz Kastava. Edinstvena je tudi umestitev v istrski prostor, stavba pa je obdana z obrambnim obzidjem, ki je ščitil pred turškimi vdori. Po navedbah zavoda je tabor iz 16. stoletja, ki obdaja cerkev, eden bolje ohranjenih primerov tovrstne obrambne arhitekture v Sloveniji.

Cerkev sv. Trojice ima romansko zasnovo, torej gre za triladijsko cerkev z banjastimi oboki, notranjost pa krasijo poslikave iz poznega 15. stoletja. Janez iz Kastava je leta 1490 poslikal praktično vse, od sten in arkad do stebrov. Še dandanes je poslikava dobro ohranjena, hkrati pa dokazuje, kako bogato poslikane so bile srednjeveške cerkve, ki se nam danes zaradi poznejših posegov kažejo pogosto v belini kamna in posledično z drugačno estetiko. Nekoč so se ljudje s tovrstno umetnostjo seznanjali s svetopisemskimi zgodbami in življenji svetnikov. Kastavski Janez je svoj največji pečat pustil s prizorom, ki sporoča, da je smrt neizogibna za vse družbene sloje in ljudi. Upodobitev mrtvaškega plesa prikazuje smrt v podobi okostnjakov, ki proti sveže izkopanemu grobu vodijo otroka, siromaka, meniha, plemiča, papeža, kralja in kraljico. Za slehernika je smrt neizogibna resničnost, njihova okostja pa so povsem enaka, kot je enaka tudi končna usoda obsojenih. Poleg tega ima hrastoveljski primer tudi nekaj podrobnosti, na primer okostnjaka, ki noče sprejeti podkupnine v obliki zlatih kovancev, kar je zgolj še en simboličen izraz, da niti bogastvo ne more preprečiti končne usode človeka. Delo je na severni steni podpisano v latinici in glagolici, starodavni slovanski pisavi, ki jo je drugod v Sloveniji zelo težko najti. Posebnost freske je tudi ta, da je bila dolga leta skrita pred človeškimi očmi, saj so jo prekrili v poznejših obnovah stavbe in jo odkrili šele leta 1949, ko jo je domači kipar Jože Pohlen odkril pod debelo plastjo ometa.

Andraž Velkavrh