Čas glasne manjšine in vladavina neizvoljenih

V demokraciji naj bi ljudstvu vladali izvoljeni predstavniki, ki se gredo »stehta« na volitve. In to je smisel demokracije, vladavina večine, ki je zmagala na volitvah, v korist vseh državljanov. Vendar pa se vedno najdejo glasni posamezniki, ki si prilastijo monopol nad nezadovoljstvom in četudi je v državi večina zadovoljna, se okličejo za glas vsega ljudstva, se postavijo na čelo gibanja, ki ga sami ustanovijo in netijo nezadovoljstvo ter izsiljujejo uveljavitev svojih idej ali zahtev, pri čemer pa gre pogosto samo za uveljavljanje čisto parcialnih, da ne rečem tudi zasebnih interesov in so glasni posameznik samo »plačanci« določenih interesnih skupin ali pa »udarna pest« političnih frakcij.

Vedno se je v zgodovini našla neka skupina, ki je bila (iz upravičenih ali neupravičenih vzrokov) na nek način nezadovoljna, tako ali drugače. Običajno se je končalo z oboroženim spopadom, kjer so bili nezadovoljneži običajno poraženi, če niso bili dovolj glasni in zbrali dovolj podpornikov oziroma dovolj velike vojaške moči. Marketing je bil tako že takrat pomemben, pa čeprav je šlo zgolj za prenašanje sporočil iz ust do ust. In z razvojem medijev je samo napredoval, se razvijal. Skozi zgodovino so se nezadovoljneži izražali predvsem s pomočjo orožja, skozi nasilje. Prej orožje in nasilje, sedaj denar in mediji. Vmes pa kombinacija obojega. Kako zelo so se nacisti zavedali moči medijev kaže, da je država sofinancirala izdelavo nizkocenovnih radioaparatov, da se jih je lahko privoščilo vsako gospodinjstvo in so jim ljubkovalno pravili Goebels schnauze (Goebelsov gobec).

In kot sem prej omenil, sedaj mediji in denar in seveda družbena omrežja glasnim ter prepričljivim posameznikom omogočajo, da si vzpostavijo skupino po svoji meri, ki jo lahko v skladu s svojimi prioritetami aktivirajo za izsiljevanje uveljavitve »svojih« idej in jo, po potrebi (pogosto tudi proti plačilu) pošljejo na ulico uveljavljati »svoje« interese. Če pa je taka skupina oziroma so take skupine podprte z denarjem in tudi z mainstream mediji, lahko vzpostavijo neko vzporedno oblast, ki izvoljenim predstavnikom ljudstva narekuje kaj jim je storiti. Pa zato niso potrebne množice, le par glasnih posameznikov z ustrezno podporo (medijev, denarja ter široka mreža na družbenih omrežjih) in dovolj zvenečim imenom skupine ali organizacije. Tako se da izsiliti marsikaj, marsikaj kar bi v normalni demokratični družbi velika večina zavrnila. Sploh pa take skupine pogosto vodijo posamezniki, ki so se iz lokalnih posebnežev (da ne rečem grdo iz vaških bebčkov) prelevili v junake, in bi, recimo glede njihovih intelektualnih kapacitet, v normalni demokraciji nastope na TV-ju lahko samo sanjali. V Sloveniji pa to postaja normalnost. Npr. TV Slovenija ekskluzivno prikazuje njihove nastope pred parlamentom, jih vabi v studijo …skratka daje jim potrebno pozornost. In, če je slučajno na oblasti vlada, ki ni prava, se ti junaki hitro prelevijo v »rjave srajce« ter udarno pest globoke države.

In tako pridemo do vladavine neizvoljenih, vladavine, kjer vlada glasna manjšina ali pa prek glasne manjšine strici iz ozadja, globoka država, glasna manjšina pa so samo koristni bedaki, ki verjamejo v svojo pomembnost ali pa samo plačanci. Kot civilizacija smo padli tako zelo nizko, da ljudje, ki bi spadali na odprt oddelek psihiatrije ali v najboljšem primeru za pult restavracije s hitro prehrano, dobivajo vso pozornost medijev in nam zafrustrirane, neuke osebe oziroma glasni plačanci krojijo naš vsakdan ali kot je v eni od svojih pesmi
zapisal Djordje Balašević: »nekad su ih vodili u ludnicu, a sad jih vode ravno pred ekran« (v prostem prevodu: nekoč so jih strpali v norišnico, zdaj pa jim spustijo na TV).

No ja, če je to pokrito z dovolj denarja in čisto parcialnimi interesi ohranitve določenih privilegijev, se pa ja splača potruditi.