BRIDGE & ROLL: Zakoni aerodinamike so neizprosni

Ta konec tedna se je na olimpijski skakalnici v norveškem Lillehammerju uradno začela sezona v smučarskih skokih, sezona, ki bo dosegla vrhunec z olimpijado v Predazzu. Za slovensko (matično) javnost je to zelo pomemben trenutek iz več razlogov. Prvič, smučarski skoki so na Slovenskem, z ikonično in svetovno znano Planico na čelu, nacionalni šport, in drugič, so tudi šport, v katerem si Slovenija nadeja največjih uspehov, beri medalj, na olimpijskih igrah, z družino Prevc na čelu. Nam, zamejcem, se zdi ta šport precej tuj in veliko ljudi ga ima za dolgočasnega, saj je v bistvu neskončna ponovitev enega in istega telesnega giba ob odskoku. Nam nepoučenim se zdi ta gib vedno isti, a ni. Če bi bil, bi vsi skoki bili vedno približno enako dolgi in vsi vemo, da niso. Najboljši skakalci pristanejo vedno veliko dlje kot slabi. Zakaj? Ker ga pač naredijo veliko bolje. Najprej je treba zadeti pravilen čas odskoka, ne samo, bistveno je, da se takoj smuči postavijo v pravo smer pod pravim kotom. Zakoni aerodinamike so neizprosni. Zračni tokovi morajo drseti po obeh straneh smuči linearno, brez vrtincev, predvsem pa morajo biti smuči naravnane v kot, ki omogoča zraku največjo možno podporo, kotu, ki je približno enak tistemu, pod katerim so krila pritrjena na trup letala.

Če je kot večji od idealnega, smuči enostavno zavirajo, če je manjši, smuči nimajo nobene podpore, saj zrak teče enakomerno po njihovi zgornji in spodnji strani. Nato morajo smuči med letom držati čim bolj mirno držo. Potem se mora skakalec pripraviti na pravilen doskok, tak, ki mu bo omogočil najboljši stik s terenom pod kotom, ki je po možnosti najbolj podoben naklonu, ki ga ima pristajalna steza na točki doskoka. Tehnično je torej smučarski skok izredno zahtevna športna disciplina in samo najbolj talentirani za skoraj podzavestno dojemanje in potem pravilno izvedbo celotnega leta zmorejo izstopati. Ob tem seveda veliko pomaga tudi »skočnost«, to je zmožnost koncentriranja največje moči nog v čim krajšem delcu sekunde. Še en talent, ki ga ima malo ljudi. Kolikor se nam lahko zdi skok dolgočasna disciplina, ob vsem tem moramo tudi misliti na to, da je skok z nečesa visokega na nekaj nizkega ena prvih stvari, ki jo delajo otroci z velikim veseljem že takoj, ko komaj shodijo. Ko sem bil mali in so bili starši veliko manj paranoični, kar se zadeva zdravja njihovih otrok, so bili skoki »navzdol« vedno tema najbolj pogumnih igric, kar smo jih prirejali. Žal, ko sem se preselil na Opčine, sem bil že preveč odrasel, da bi se pridruževal klasični zabavi openske otročarije, ki se je ob prvem snegu (takrat je še redno padal) trumoma zbirala v Mrčendóuu, si pripravila skakalnico in se potem neizmerno zabavala. Lahko si samo predstavljam, kako so se zabavali otroci v Sloveniji, ki so živeli po vaseh, kjer je bilo pobočij za prireditev smučarskih skakalnic na pretek in nimam problemov razumeti, zakaj so smučarski skoki narodni šport ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugje, kjer so zimski pogoji podobni.

Na žalost pa imajo smučarski skoki tudi svojo temno plat. Govoril sem že o neizprosnih zakonih aerodinamike. Ti zakoni pravijo, da je odločilni faktor za podporo, ki jo nudi zrak med letom, površina letečega telesa. Širše so smuči, dlje letiš. In zato morajo dolžine in širine smuči biti strogo nadzorovane in se morajo prilagoditi telesni teži posameznega skakalca. A to še ni vse. Največji problem so dresi smučarskih skakalcev. Morajo biti seveda tesno oprijeti. A istočasno ne smejo biti preveč prepustni za pretok zraka, ker bi se v tem primeru skakalec spremenil v zračni balon in bi letel veliko dlje. Zato je blago, iz katerega so dresi sešiti, strogo regulirano.

Prava rak rana v smučarskih skokih je v razkoraku dresov. Ko namreč odskočiš od mize, razširiš noge in, glej hudiča, nenadoma se skoraj zdi, da ti hlače padajo, ker se med nogama čudežno pojavlja blago, ki ga prej ni bilo videti in ki te lepo drži v zraku kot pravo jadralno letalo. Seveda so tu kontrole pred in po tekmi izredno stroge, ali vsemu se da ustreči, če si zadosti lopov. Na zadnjem svetovnem prvenstvu na Norveškem je poljski novinar dobesedno skozi ključavnico uspel posneti norveške »krojače«, ki so pridno »popravljali« razkorak dresov njihovih skakalcev po predhodni kontroli. Nastal je velik škandal, Norvežane so diskvalificirali in vse je bilo potem v redu. A človek ob tem neizbežno pomisli: če bi namesto severnjakov to počeli ljudje, ki se na take stvari veliko bolj razumejo, bi jih odkrili?