BRIDGE & ROLL: Nedeljski televizijski športni maraton

V nedeljo sem po dolgih letih doživel nekaj, kar sem doživljal v najmlajših letih in za kar sem mislil, da je daleč za mano. Preživel sem namreč skoraj celo popoldne in večer pred televizijskim ekranom in mrzlično sledil vsem mogočim športnim dogodkom, z daljincem stalno v rokah zato, da poskakujem po raznih kanalih, da ne izgubim nič važnega, kar se je sproti dogajalo. Začelo se je z biatlonom, nadaljevalo z odločilno dirko za svetovno prvenstvo v formuli ena, potem sem preskočil na smučarske skoke, seveda, vmes sledil parodiji košarke, ki se je v Vidmu odvijala med domačo in neapeljsko ekipo (kdaj pa kdaj se je treba tudi zabavati s humorističnimi vložki), potem je prišel trenutek alpskega smučanja iz Amerike, ki se je prepletalo z zadnjim dnem plavalnega evropskega prvenstva v kratkih bazenih na Poljskem. Dan se je sicer končal klavrno s porazom moje Stare dame v Neaplju, a kaj, treba se je sprijazniti tudi s kruto usodo, še predvsem, ko jo je moč z lahkoto predvideti.

Kaj sem potegnil iz vsega tega, in kakšni občutki so me prevzeli? Mešani. Kar se avtomobilizma tiče, sem se dolgo zamislil, skoraj filozofsko, če so motorni športi sploh športi. Na široko gledano, če je formula ena šport, potem je še bolj šport upravljanje vojaških reaktivnih letal, da ne omenim skoraj nadnaravne spretnosti in znanja, ki jo izkazujejo astronavti na poti po zemeljski orbiti ali celo do Lune. Tehnologija, ki se uporablja pri izdelovanju avtomobilskega bolida, je neverjetno zapletena in sega v najgloblje poznavanje vseh mogočih najmodernejših tehničnih spoznanj in odkritij znanosti. Normalen človek, ki spremlja dirke, se kot prvo neizbežno sprašuje, kakšno vlogo ima pravzaprav pri vsem tem pilot. Ko vidi sedemkratnega (mislim) svetovnega prvaka Lewisa Hamiltona, kako nebogljeno zgleda za volanom tekmovalno prirejenega »fiča« (za mlade ali nepoučene, fičo je bil vsesplošni jugoslovanski izraz za različico fiat 600, ki so jo proizvajali v Kragujevcu), se mora nujno spraševati, kako lahko pilotovo znanje sploh pride do izraza. Istočasno pa vidi po drugi strani Maxa Verstappna, kako suvereno zmaga z avtomobilom, ki je bolj ali manj enako dober kot tisti, ki ga je lani vozil Sergio Perez in letos Yuki Tsunoda, in s katerim sta ta dva gotovo dobra voznika tavala po stezi v skupini v zaledju dirke. Potem mora nujno priti do nasprotnega dognanja, da je pač pilotova spretnost še vedno še kako važna. Res ne vem, kaj si misliti, ko potegnem vse črte.

Ko sem potem gledal skoke, sem se spet filozofsko zamislil, kako se mora usoda neverjetno zabavati, ko odloča o ljudeh. Zakaj se ji je na primer prikupila Slovenija v nekaj mesecih med letoma 1998 in 1999 in ji je zato podarila najprej Tadeja Pogačarja, potem pa v prvih mesecih naslednjega leta Janjo Garnbret, Domna Prevca in Luko Dončića? In se je nato odločila, da preneha. Zakaj?

Alpsko smučanje gledam od vedno zelo rad, ker o njem pač vse lahko rečemo, samo ne tega, da ni hudo naporen in neizprosen šport, ki ob vsem nečloveškem telesnem naporu zahteva tudi ogromno talenta za drsenje in pravilno usmerjanje smuči, ki se potem mora mučno piliti do dosega najboljše možne tehnike. Ob tem pa me stalno muči dejstvo, da nisem nikoli smučal (enostavno nimam zanj nobenega talenta in sovražim mraz) in torej ne morem pravilno presojati vožnje posameznih smučarjev. Ko se mi zdi, da nekdo vozi dobro, in potem vidim, da ga ura neusmiljeno potiska v ozadje, me bolj kot jeza zgrabi spoznanje, da smučanja ne bom nikoli razumel in da se moram s tem sprijazniti. Se pa razumem na plavanje, ki je bil vedno moj udarni šport, edini, za katerega sem imel naravni talent in ki mi je dal veliko zadoščenja s kopico kolajn, ki sem si jih prislužil v mladih letih na legendarnih zamejskih Športnih igrah. Ko sem vsak dan z užitkom gledal večerne finalne nastope na celinskem prvenstvu v malih bazenih v poljskem Lublinu, me je vseeno nekaj motilo. In sicer me ta stvar moti od vedno. Zakaj hudiča, ko obstaja po svetu popolnoma zadostno število normalnih 50-metrskih bazenov, se še vedno prirejajo tekme v akvarijski škatlici, kjer plavalci mrzlično plavajo nekaj sekund do neskončnih obratov, kjer se po pravilno opravljenem odrivu običajno odloča dirka, in ki zato s pravim plavanjem nimajo nobenega pravega stika? Plavanje je pač plavanje in ne podvodno tekmovanje, kdo se najbolje odrine od stene. In meni je všeč plavanje in hočem videti ljudi plavati. Na površju.