Brez 5G ne bi šlo, lahko pa bi mu rekli tudi kako drugače

Tehnologija pete generacije mobilne telefonije ni izpolnila (pretiranih) obljub in pričakovanj, a vendar brez nje operaterji ne bi mogli več zagotavljati vse višjih potreb zaradi pretakanja videa, zahtev iz naslova poganjanja umetne inteligence in ostalega, kar se danes dogaja v mobilnih omrežjih, ocenjuje Matjaž Beričič, direktor Omrežja in infrastrukture v Telekomu Slovenije. V pogovoru z njim smo šli skozi zadnjih pet let, odkar je vodilni operater vzpostavil prvo omrežje 5G v Sloveniji, ki mora do konca 2025 doseči 99-odstotno pokritost prebivalstva. Tako, kot jo je predhodna tehnologija (4G oz. LTE) šele nedavno, po ducat letih obstoja.

Kako ocenjujete današnje stanje, kje so slovenska mobilna omrežja, ki morajo do konca leta doseči 99-odstotno pokritost prebivalstva s signalom pete generacije, in so nekatera zdaj že čez 85 odstotkov, 5G pa je postal že kar vsakdanja tehnologija.

Slovenska mobilna omrežja so danes, kljub temu da 5G predstavlja tehnološko evolucijo in v bistvu vnovično uporabo obstoječe infrastrukture, v praksi popolnoma drugačna kot pred uvedbo te tehnologije in pandemijo. Predvsem zaradi uporabljenega frekvenčnega spektra, a tudi zaradi novejše tehnologije in načina upravljanja. Zdaj denimo glede na leta nazaj malodane delamo čudeže s programsko opremo, s skriptami upravljamo omrežje na daljavo. Na določenih frekvencah uporabljamo druge generacije tehnologije kot prej in jih dinamično prilagajamo, nekateri frekvenčni pasovi so dodatni, pridobili smo jih na večfrekvenčni dražbi l. 2021, vmes smo ugasnili 3G, govor je skoraj v celoti prevzel VoLTE, podatki se prenašajo prek 4G in vse več prek 5G, medtem ko je slog 2G (GSM) postal bolj ali manj rezervni. Seveda so tudi hitrosti višje in promet letno raste med 30 in 50 odstotki, večinoma na račun videa, počasi tudi že umetne inteligence. Pripravljamo tudi vse potrebno za vzpostavitev sistema javnega alarmiranja in obveščanja preko vseh mobilnih omrežij.

Pred uvajanjem pete generacije je bilo veliko pompa, predvsem spodbujenega iz same industrije, a po drugi strani tudi nasprotovanja v javnosti in nejasnosti, kako bo vse skupaj sploh potekalo in po kakšnih tehnoloških zapovedih.

Tudi v Telekomu smo bili takrat nekoliko razdvojeni v ocenah, kako bo potekal razvoj. Nekateri operaterji so se bali, da bo malodane konec sveta, če ne bodo zagotovili najbolj naprednega omrežja, češ samovozeči avtomobili ne bodo vozili in ne vem, kaj še. Drugi so bili precej skeptični in tudi paranoični, vzporedno je res potekala še protisevalna kampanja. Nazadnje smo se vendarle odločili, da raje čim prej, mogoče tudi z malce pretiranimi poudarki v javnosti, uvedemo 5G na obstoječi infrastrukturi in frekvencah. Tako smo bili stoti operater na svetu s 5G, frekvenčni pas 2600 MHz pa se je izkazal za povsem ustreznega, saj smo zagotovili primerne hitrosti in tudi solidno pokritost, s tem pa dobro uporabniško izkušnjo. Seveda smo za to morali opraviti tudi določene druge prilagoditve. Realnost je običajno taka, da gre svet v neki razumni sredini naprej, ponekod s hitrejšim, drugje s počasnejšim tempom. Mislim, da smo se odločili prav, ko smo izbrali evolucijsko pot in nismo šli na vrat na nos v t. i. Standalone omrežja 5G (s prilagojenim jedrnim omrežjem, op. p.).

Zakaj se vam zdi arhitektura Non-Standalone (NSA), torej temelječa na obstočejem omrežju 4G oz. LTE in nadgrajena z radijskim delom 5G, bolj smiselna?

Najhitreje je bila na voljo in omogoča postopnost, ki je edina realistična pot razvoja. Od približno 750 mobilnih omrežij na svetu jih je kakih 350 nadgrajenih na 5G in le približno 100 jih temelji na SA-arhitekturi. Treba je biti realen, ni vse v rekordnih hitrostih, ki so seveda super za jutri, vendar danes morda še ne nujne. In če bi delali 5G SA že na začetku, bi verjetno imeli omrežje z otoki res dobrega 5G, a večino ostalega, kjer bi bil 4G občutno boljši. Slednji je bil že takrat na visokem nivoju, vmes smo ga še izboljšali, in služi kot zelo dobro sidrišče za 5G. En vidik je tudi govor, kjer so za množični trg, če temu tako rečemo, šele prešli na VoLTE, in bi tudi s 5G moral »pasti« nazaj nanj, kajti lastne rešitve za pogovore slednji še nima. Pozabiti ne smemo niti na energetsko učinkovitost in na izrabo frekvenčnih pasov. Predvsem pa je pomemben tudi enakomeren razvoj omrežja po državi, skladno s tem, kako se ljudje gibljejo, kje so večji dogodki, kako se dogaja posel po tej državi, ki je razmeroma zahtevna za pokrivanje s signalom, da je ta dovolj dober za večino storitev. Bistveno je seveda v prvi vrsti pokrivanje s signalom, da je dovolj dober za večino storitev in da je uporabniška izkušnja povsod na visokem nivoju in konsistentna. Seveda pa bi bilo za imidž zanimivo, če bi kje ponujali ekstremno visoke hitrosti na SA 5G. Že brez tega pa 5G omogoča do desetkrat višje hitrosti kot jih je pred petimi leti 4G in kar tridesetkrat višje kot slednji na svojem začektu.

Ena od obljub pri uvajanju 5G je bila možnost t. i. zasebnih omrežij, ki pa jih je v praksi vzklilo zelo malo. Kje vidite razlog za to in ali ste še optimistični, da jih bo v prihodnje več?

Po vsem svetu je glede tega precej počasnejši tempo, so pa države različne, tako z vidika industrije in kompleksov, kjer bi taka omrežja prišla prav, primer so denimo velika pristanišča ali skladišča, kot tudi z vidika razvitosti obstoječih javnih omrežij. Vse se začne s pokritostjo, sledita varnost in cena. Če so javna omrežja dobra po teh parametrih, ni pravih argumentov za vzpostavljanje zasebnih omrežja ne izplača. Manj znano dejstvo je tudi, da upravljamo na tisoče dostopnih točk Wi-Fi, ki so prav tako lahko primerne za povezovanje denimo čitalnikov črtnih kod v skladiščih. Podjetje se mora odločiti, ali želi zasebni bazen ali ji morda ustreza zelo dobro javno kopališče, če uporabim tako prispodobo. Morda najbolj smiseln razlog za zasebno omrežje je informacijska in kibernetska varnost, saj je izolirano in naprave niso vidne na zunaj. Morda celo glavni razlog za njihovo neuvajanje pa je terminalna oprema. Naprave, ki naj bi se vanj povezovale, so s povezljivostjo 5G bistveno dražje kot že s 4G, kaj šele, če so zgolj Wi-Fi. V Sloveniji je denimo Cinkarna Celje dve leti preizkušala zasebno omrežje in nazadnje ugotovila, da ji taka rešitev dejansko bolj ustreza in da je v njihovem primeru tudi cenejša. Pričakujem, da bo tovrstno omrežje prej ali slej vzpostavila tudi Luka Koper, navsezadnje je pridobila spekter zanj, potencial pa je še za nekaj deset zasebnih omrežij. Ne pozabimo še na zadnja dogajanja v svetu, trend deglobalizacije in vnovično zagovarjanje domačih rešitev, tudi to bi lahko nekoliko pospešilo tempo na tem področju.

Ste z današnje perspektive, ko se 5G kaže pretežno kot nekoliko hitrejši 4G, pa še to ne vedno, zagovornik te tehnologije, ali bi bilo morda vseeno, če bi panoga preprosto nadaljevala z izboljševanjem LTE-ja?

Revolucije ni, vendar so taki opisi vedno nehvaležni. 5G je izboljšani LTE in kot tak je bil zagotovo potreben, ni pa bilo nujno, da so ga tako poimenovali, in še manj, da so okrog njega ustvarjali toliko pompa. Sem navdušenec nad postopnim razvojem mobilnih komunikacij in zagovornik takega pristopa, že skoraj 30 let. Vsaka nova generacija tehnologije prinese določene priložnosti in svoj nabor novosti, ki sicer lahko predstavljajo določene izzive pri implementaciji, a tudi marsikaj poenostavijo in izboljšajo. Omenil sem že lažje upravljanje, prilagajanje omrežij trenutnih potrebam, potem so tu večje kapacitete, manjša poraba energije. S 4G bi potrebovali bistveno več baznih postaj za to, kar smo že dosegli s 5G, kar pa je vsaj v Sloveniji nemogoče, ne moremo več postavljati novih. S peto generacijo tako smo pomembno povečali prepustnost omrežja in dobili osnovo za še dodatno povečevanje kapacitet, ko se bodo v prihodnjih letih potrebe uporabnikov dodatno povečevale. Razlog je bil zagotovo tudi poslovni, saj je predstavljal lepo spodbudo za razvoj celotnega trga, od infrastrukture do terminalne opreme.

Večje kapacitete in višje hitrosti odpirajo tudi nove možnosti glede fiksnega mobilnega dostopa (FWA), pri čemer pa se zdi, da v Telekomu še vedno veliko večji poudarek dajete optiki.

Optika je seveda naša prioriteta in konkurenčna prednost, FWA vidimo predvsem kot dobro alternativo za bakrena in slabša kabelska omrežja. Lansirali smo ga pred desetimi leti, ne kakršnega koli, kot denimo eden od konkurentov, temveč s ponudbo trojčka, torej interneta, IP-televizije in IP-telefonije, kar je bistveno bolj zahtevno od zgolj ponujanja internetnega dostopa. Lahko rečem, da je zgodba uspehu, glede na konfiguracijo terena bo za približno deset odstotkov slovenskih gospodinjstev še naprej predstavljal najboljšo možnost. Seveda obstajajo tudi primeri, denimo kmetij sredi ničesar, kjer je dejansko ceneje potegniti optični kabel kot zgraditi še eno bazno postajo, vendar pa je tudi nekaj območij, kjer gradnje fiksnih omrežij verjetno še nekaj časa ne bo. Na FWA deluje tudi storitev e-oskrba, za zdaj edina tovrstna v Sloveniji, v prihodnje bo morda na določenih predelih za ta namen prišel v poštev tudi t. i. milimetrski spekter (mmWave), kjer bo to smiselno in seveda z zunanjo anteno na stavbi. Dosegati bi se namreč dalo hitrosti do 5 ali 6 Gb/s.

Kje je v tej zgodbi umetna inteligenca, tako pri upravljanju omrežij kot pri povečevanju zahtev do omrežja?

UI je že orodje za načrtovanje in upravljanje omrežij, v velikem delu pa bo tudi orodje za obrambo pred napadi in žal tudi za same kibernetske napade. Vsi bodo uporabljali UI za iskanje kar najboljših vzorcev in načinov optimizacije, tako dobri kot slabi fantje. Seveda poganjanje storitev UI zahteva dodatne kapacitete in kar najboljšo skalabilnost, prilagodljivost omrežja ter strežniških kapacitet, nekaj v oblakih in še precej več na robovih, kot temu rečemo, torej bližje samim uporabnikom, da so dostopni časi čim boljši in tudi pretok podatkov optimiziran. Tovrstne možnosti omrežij razvojno še niso zelo dobro izkoriščene, pričakujem, da bodo precej bolje s 6G. Danes smo, ne samo zaradi UI, še bolj zaradi videa, operaterji primarni CDN, namensko omrežje za prenos vsebin, kjer pa nekoliko težko tekmujemo zaradi, po našem mnenju, dokaj ekstremne interpretacije internetne nevtralnosti v Evropski uniji, zaradi česar nam ne pripada pošten del vrednosti, saj našo regulirano infrastrukturo, po kateri dostavljamo vsebine do končnih uporabnikov, izkoriščajo neregulirani igralci. Operaterji moramo ogromno investirati, da uporabnikom praktično za enako ceno omogočamo bistveno več. 6G bo priložnost, da se ta razmerja uredijo drugače – tudi v korist digitalne suverenosti tako Evrope kot Slovenije.

Ta čas izvajate eno večjih nadgradenj omrežja. Kaj točno počnete?

Lahko bi rekli, da gre za nekakšen drugi polčas, ne samo glede 5G, temveč za celotno desetletje. V l. 2020 in 2021 2021 smo izvedli prvo fazo modernizacije in začetno uvedbo 5G, s katerim smo pokrili prvo tretjino prebivalstva, s frekvenčnim spektrom, ki je bil takrat na voljo. Nato smo spomladi 2021 pridobili dodatni spekter za 15 oz. kasneje podaljšano za 20 let. Od l. 2023 naprej tako izvajamo obsežno modernizacijo, ki vključuje praktično vse bazne postaje, ki jih je skupaj več kot 1.500. Lani smo jih posodobili 540 in postavili še nekaj deset novih, letos nadaljujemo v podobnem tempu. Njihova oprema je zdaj ne samo bistveno bolj zmogljiva, temveč tudi občutno manjša in energijsko učinkovitejša. Res smo bili v koronskem oz. pokoronskem času nekoliko manj intenzivni, zdaj pa smo šli s polnim zagonom, kot še nikoli doslej. Neodvisni testi dokazujejo, da smo znova zagotovili najboljše mobilno omrežje v Sloveniji, kar prepoznavajo tudi uporabniki, saj se mnogi vračajo k nam.

Kolikšen izziv bo doseči 99-odstotno pokritost prebivalstva?

Izziv je velik, saj jo moramo doseči v precej krajšem času kot pri 4G, kjer smo jo ravno v zadnjem obdobju povečali s 97 na 99 odstotkov. Pri 5G smo zdaj na približno 85 odstotkih, vsekakor nam pri doseganju bolj oddaljenih uporabnikov pomagajo nižje frekvence (700 MHz) z daljšim dosegom. Zadnjih 20 tisoč uporabnikov pa verjetno še dolgo ne bo imelo signala, preprosto so naseljeni preveč razpršeno. Tudi lep del ozemlja nima pokritosti, saj tam ni za koga postavljati baznih postaj, da bi bile primerno izkoriščene. A tudi to postopno izboljšujemo.  

Kakšni so bili razlogi za ukinitev 3G in ali je to povzročilo kakšne težave pri delovanju naprav interneta stvari (IoT) oz. komunikacije med napravami (M2M)?

Na izklop 3G smo se pripravljali dolgo in vsaj od l. 2018 naprej smo bili pravzaprav že pripravljeni, da ga ugasnemo l. 2021, nazadnje smo ga leto kasneje. Poleg energetske neučinkovitosti te tehnologije je bil glavni razlog v upravljanju frekvenčnega spektra in tudi velika večina terminalne opreme se je preselila najprej na 4G in potem na 5G. Odločbe za frekvence, ki smo jih uporabljali za 3G (primarno 2100 MHz, op. p.), smo imeli do jeseni 2021, zato smo imeli pripravljen scenarij, po katerem bi jih izgubili. Nazadnje smo sicer na dražbi ta del spektra še nekoliko povečali, bil je sicer med dražjimi, saj smo se vsi operaterji spopadli zanj. Vendar ga je zdaj bolj smotrno nameniti drugim, sodobnejšim tehnologijam, ki omogočajo višje hitrosti pri manjši porabi energije. S tem, ko je govor prešel v VoLTE, tudi v tem pogledu ni več potrebe za 3G. Medtem ko sta IoT in M2M tudi že začela prehajati na 4G in nikoli nista bila zelo močno na 3G. Velik del se še vedno dogaja na 2G, pogosto gre za zelo majhne prenose, nekaj bitov vsake toliko časa. Zato na ta del ugašanje 3G ni imelo velikega vpliva, zdaj pa smo pripravljeni tudi z za IoT prilagojenim 4G (LTE-M), ne zgolj 5G, in to je izvrstna osnova za razvoj do l. 2041, ko se izteče veljavnost zdajšnjih odločb za frekvence.

Kdaj lahko pričakujemo 6G?

Mislim, da je zdajšnja nadgradnja zadnja večja za naslednjih pet do sedem let, vsekakor do l. 2030. Zato vsaj do takrat ne pričakujem komercialnega uvajanja šeste generacije. Bodo pa potekale raziskave, razvoj in priprave.

The post Brez 5G ne bi šlo, lahko pa bi mu rekli tudi kako drugače appeared first on Tehnozvezdje.