BOKSARSKA VREČA: Te kolumne še nisem napisal

Tokrat sem mislil kolumno napisati malo po svoje. Marsikdo me je vprašal, kako nastajajo Boksarske vreče, zato se mi zdi, da bi lahko današnjo posvetil pogledu v ozadje. Če bi imel YouTube kanal, bi video verjetno začel s posnetkom ptičje perspektive svoje pisalne mize. V kadru bi pokazal, kako roke tipkajo po zelo lepi tipkovnici.

Ne glede na to, kaj vam drugi govorijo: če niste zaljubljeni v svojo tipkovnico, ne boste napisali nič dobrega. Enako velja za peresa: če vam pero, s katerim pišete, ni všeč, ne boste napisali nič dobrega.

Ah, ja, da ne bo nesporazumov: pri tem ne mislim, da lahko pišete kakovostne članke, razmišljanja ali knjige samo, če v črnilo namakate dragoceno pero Montblanc. Za vsakodnevno rabo imam kar nekaj zelo poceni peres, a sem jih tako vzljubil, da v glavnem pišem samo z njimi.

Torej: prvi korak k dobremu pisanju je estetika vsega, kar nas obdaja. In zdaj pridemo do idej. Idejo lahko ima vsak, ni pa nujno, da ima vsak dovolj potrpljenja, da iz ideje izcimi nekaj strukturiranih stavkov in res nekaj pove. Med lepoto pisal in končnim rezultatom se skriva delo. Če po nekaj letih opazite, da še niste naredili ničesar, imate pa veliko lepih pisal, ste verjetno zbiratelj. Če imate samo ideje, nimate pa pisal, pomeni, da ste zbiratelj idej.

Poskusimo torej skupaj sestaviti kolumno - vi in jaz. Na moji desni so izbrani zapiski in citati člankov, videoposnetkov, podkastov ipd., ki sem jih slišal ta teden. Zbirka podatkov nima logične povezave. V zadnjih tednih se je nabralo naslednje: Nobelova nagrada za kemijo, Edwige Fenech govori o svojih filmih, SpaceX je uspešno opravil test novega Starshipa, napredki na področju robotike, razstava keramik Lucia Fontane v Benetkah, videoigre z vojno tematiko.

Sčasoma se teme nenapovedano prepletajo med seboj in ustvarjajo nekakšno ožilje trenutka. Ti prepleti hitrih zapisov se potem zlijejo v končni članek, ki mora - kot zahteva tradicija kolumne - zveneti kot prijazen pogovor. Na začetku tega nisem vedel. Predstavljal sem si, da so kolumne razkazovanje verbalnega mišičevja. Šele z leti sem postal pristaš jasnega, pogovornega tona. Velik vpliv so imele nekatere angleške knjige, ki kolumno razumejo kot pogovorni žanr. V dialog vstopijo tudi teme, povezave pa so pogosto nepričakovane.

Recimo, da me zanima tema »videoigre z vojno tematiko«. Okrog take teme lahko prepletam osebno zgodbo - nekatere igre so bile zabavne, druge celo zgodovinsko dobro podkovane -, družbeni pomen videoiger skozi leta in nenazadnje temo nasilja v igrah. Hkrati se odpira še polje realnost-virtualnost. Tematika je zelo bogata. Morda celo preveč. Vem pa, da me nekaj privlači v binomu igra-vojna.

Raziskujem po spletu in najdem nekaj strani, posvečenih otrokom, ki so odraščali takoj po drugi svetovni vojni. Kaj so se takrat igrali? Hja, tudi vojno. Kasneje so prišli časi kavbojev in Indijancev. Tudi ta tema je prevelika in premalo sem prebral o njej. A ravno v trenutku, ko bi vrgel puško v koruzo, najdem listič papirja, na katerem piše: »Spomini na igro Risiko.« Kaj sem s tem zapisom nameraval? Dovolim si pomisliti, da bi bilo zanimivo opisati, kako smo se igrali, ko smo obiskovali še višjo šolo. Fantazija skupine prijateljev je bila zelo bogata - še danes ne vem, zakaj smo se, recimo, vojskovali tudi proti Vatikanu.

Raziskujem naprej. Nisem vedel, da je izvirna igra nastala v Franciji leta 1954. Njeno prvotno ime je bilo La Conquête du monde (Osvajanje sveta) in zasnoval jo je filmski režiser Albert Lamorisse. Nisem ga poznal. Na YouTubu si lahko ogledate njegov kratki film Le ballon rouge (1956), ki je prejel zlato palmo v Cannesu in oskarja za najboljši scenarij. Žal je umrl med snemanjem dokumentarca leta 1970. Kdo ve, ali bi ga omenil v kolumni.

Zanimivo ime - »osvajanje sveta«. To se lepo poveže z idejo »igra-vojna«. V ZDA so ime nekoliko omilili in igro preimenovali v Risk, kasneje pa v Risiko. Zanimivo pa je, da je bilo v knjižici z navodili prvotno geslo še ohranjeno: »The Game of Global Domination - Igra osvajanja sveta.« V Nemčiji je bila igra že leta 1959 zelo priljubljena. Šele leta 1982 so besedo »osvajanje« spremenili v »osvoboditev«. Od napada v mirovno akcijo. Čeprav se še vedno igramo vojno, lahko spremenimo besedo - in smo naenkrat mirovne sile. Taka nepričakovana povezava bi bila, recimo, zanimiva za kolumno. Ko jo napišem, vas obvestim.