Bo že

Marca je bil po slovenskih kinematografih napovedan bojkot predvajanja slovenskih filmov. Večina kinematografov se je za to odločila, ker je želela slovenska država kot edina v Evropi direktivo o urejanju avtorskih in sorodnih pravic avdiovizualnih del v zakon implementirati na način, da bi se nov strošek za plačevanje teh pravic, ki naj bi ga plačevali združenju AIPA, prenesel na kinematografe. Kot prvi so se odzvali v Moj Kino Kranj, kjer so zaradi predvidenega povečanja stroškov kino kar zaprli, saj bi sicer zapadli v finančno brezno. Sledil jim je mariborski Cineplexx. Pol leta kasneje se situacija ni zares spremenila. Še danes boste, razen na festivalih, zelo redko ujeli projekcijo slovenskega filma. Skoraj se zdi, da se odgovorni situaciji bolj kot ne izogibajo ali pa je sploh ne zaznavajo.

Na Ministrstvu za kulturo so sicer dejali, da so se »z vsemi deležniki večkrat sestali«, da pa se od začetka mandata ministrice Aste Vrečko že tako ali tako posebej posvečajo področju filma. Po njihovo je »slovenski film v vzponu«. V kinematografe pa zgleda želijo več slovenskega filma privesti s prisilo, saj so spremenili pogoje javnega razpisa za kinematografe: »Med drugim smo dodali pogoj za pridobitev sredstev, da se mora predvajati 10 % slovenskih filmov.«

Omenjeni razpis za letošnje leto ponuja »sredstva v skupni višini 160.000 evrov«. Če bi se na ta razpis prijavilo samo vseh trideset slovenskih kinematografov, povezanih v Art kino mrežo Slovenije, bi lahko po enakomerni razdelitvi vsak od njih dobil 8.000 evrov. Kinodvor, ki je imel v lanskem letu 2.031 projekcij, bi tako lahko dobil v povprečju štiri evre subvencije na posamezno projekcijo, pri celotnem programu pa bi moral upoštevati vse zahtevne razpisne pogoje. 

Proračun za filmsko produkcijo so na ministrstvu letos res povečali za skoraj štiri milijone glede na lansko leto, a kaj ko so jih za projiciranje povečali le za slabih 33.000 evrov. Kljub temu, da gre za komaj opazno povišanje, ki ob inflaciji svojo realno vrednost še izgubi, so se na ministrstvu odločili pogoje še zaostriti, namesto da bi del subvencij pod ohlapnejšimi zahtevami namenili tudi kinematografom. Ti za razliko od muzejev in galerij namreč že tako ali tako plačujejo približno deset odstotkov DDV na posamezno vstopnico več kot druge kulturne institucije. A na ministrstvu odgovarjajo, da urejanje davkov ni njihova stvar, ker ni v njihovem resorju. Hkrati pa so zapisali, da so zapleti na področju filma »predvsem na področju pravic, ki se nanašajo na zakonodajo, ki ureja avtorske in sorodne pravice, ta pa je v pristojnosti Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport. Na Ministrstvu za kulturo smo prepričani, da je potrebno podpirati film sistemsko in celostno. Del filmskega ekosistema so tudi kinematografi, zlasti tisti, ki so sofinancirani z javnimi sredstvi, zato morajo spoštovati določilo o deležu predvajanja slovenskih filmov.« Odgovor je torej enak tistemu izpred pol leta, ko so si ministrstva odgovornost za blokado slovenskih filmov porivala iz rok v roke, rešitev pa ni bilo, čeprav pri tem najbolj trpijo tako filmski delavci kot gledalci. Jasne podpore kinematografom, ki so »del filmskega ekosistema« pa ni zares opaziti.

Ko smo glede blokade slovenskih filmov vprašali Slovenski filmski center, so nam odgovorili, kje si jih lahko vseeno ogledamo, torej po njihovem razumevanju blokade ni. »Kinematografi so v javnosti večkrat poudarili, da ne prihaja do blokade predvajanja domačih filmov, a se po naših informacijah distributerji slovenskih filmov soočajo z dodatnimi izzivi pri dogovorih s kinematografi glede distribucije slovenskih filmov,« so nam odgovorili. 

Na zadnji redni seji sveta Slovenskega filmskega centra naj bi sicer obravnavali tudi točko Problematika distribucije v slovenskih kinematografih: »Znotraj razprave je svet skušal poiskati načine, na katere lahko Slovenski filmski center, ki sicer ni lastnik filmov, ki jih sofinancira na razpisih, posreduje na trgu, z namenom zagotavljanja javnega interesa po predvajanju sofinanciranih filmov iz nacionalnega programa.« A tega, ali so načine tudi našli, niso povedali.

Pri filmih torej zaenkrat nič novega. Razen tega, da se je v Cankarjevem domu po marčevski vroči razpravi vzpostavil termin za predvajanje Novih filmov doma, ki trenutno sceno navidezno rešuje, je predvsem opaziti, da je bilo v letošnjem letu precej manj domačih premier, kot jih je bilo v istem obdobju lani. Kljub temu, da so bili v tujini filmi na festivalih že predvajani. Ali bo do kakšne rešitve vendarle prišlo, zaenkrat ni jasno, saj se zdi, da problema sploh ni. Če je, pa naj bi se, po špekulacijah neimenovanega akterja iz filmskega sveta sodeč, morda »čudežno« razrešil, ko bo na vrsto za redno distribucijo prišel film, ki bo vse opral na devetdeset.

Pia Nikolič