Biro Gašperič: Hiša za najlepša leta in barko

Ni prav pogosto, da ima arhitekt vpliv na izbor lokacije za gradnjo hiše. Običajno naročnik pristopi z že izbrano lokacijo, a v pričujočem primeru je povabil arhitekta k odločitvi, kje naj bi bodoča hiša stala. Izmed dveh je Matej Gašperič brez velikega oklevanja izbral lokacijo na robu narave, na rahlo privzdignjeni legi, od koder se odpirajo čudoviti pogledi na Stično in znameniti samostan.

Naročnika, razgledana svetovljana, sta prepotovala že ves svet. Izkušena popotnika sta imela jasno predstavo, kako želita preživeti najboljša leta. Zavedala pa sta se, da je za kakovosten projekt potrebno do neke mere tudi zaupati arhitektu. Matej mi pojasni, da je v njegovem opusu »hiša za najboljša leta« postala že svojevrstna tipologija. To je hiša za aktiven par, katerega otroci so že odleteli iz gnezda in ga z vnuki obiščejo le še občasno. Je prostorna in udobna, na odlični lokaciji v naravi ali blizu nje.

Izhodišča naročnika so bila zelo jasna. Želela sta imeti dve hiši: nočno in dnevno, vmes pa povezovalni trakt, ki se navezuje na tipologijo pol-odprtih dvorišč, kakršna sta naročnika doživela v južnoameriških gostiščih, t. i. posadah. A za tipološko referenco niti ne bi bilo treba odpotovati tako daleč, stebriščna dvorišča so namreč arhitekturni element samostanskih kompleksov. Drugo izhodišče je bilo, da mora objekt imeti ustvarjalnico oz. atelje, kjer lastnica lahko uresničuje ustvarjalni potencial. Ker sta oba maratonca, sta želela tudi poseben vhod, namenjen tekaškim treningom in povezan s tušem in garderobo.

Proces oblikovanja volumnov na zemljišču se je pričel z dvema vzporednima lamelama, eno za nočno bivanje in drugo za dnevno. Ti sta potem spreminjali medsebojni odnos v več variacijah in se na koncu združili v idealno kompozicijo. Matej se spominja, da je bil na lokaciji več kot petdesetkrat. Veliko odločitev je bilo sprejetih na sami lokaciji. Se izplača? »Če te nekdo posluša in upošteva, se vsekakor izplača,« pove izkušeni arhitekt.

Čeprav je lokacija v naravi, obdana z mogočnimi gozdovi, je po drugi strani urbana, saj zaključuje urbano jedro Stične. Iz tega razloga se je Matej odločil, da prezračevano leseno fasado hiše izvede v tehniki shou shigu ban, japonski tehniki zaščite lesa z žganjem. Črna fasada deluje elegantno in ima urbani značaj. V kontrastu pa je notranja »fasada« volumnov, ki so zaključeni z grobo obdelanim lesom. Volumni so prostorni in servisne funkcije so vstavljene kot hiša v hiši. Tako je kopalnica kmalu dobila vzdevek sralna kapelica.

V zaledju bivalnega prostora stoji zid iz zbite zemlje. Ta v prostoru ustvarja posebno atmosfero. Namenjen je toplotni akumulaciji: poleti hišo hladi, pozimi pa akumulira toploto. Zid iz zemlje je bil eksperiment in tveganje. Neznanka, katere uspeha ni bilo mogoče vnaprej predvideti, saj je eden prvih takšnih zidov pri nas. A na koncu se je izkazalo, da je bila odločitev prava. Zid nima le izvrstnih klimatskih lastnosti, ampak ustvarja edinstven ambient.

A tu se posebnosti te hiše še nikakor ne končajo. Hiša za dva maratonca, kot so jo poimenovali, je hkrati tudi hangar za staro, a skrbno obnovljeno leseno barko. Ta je dobila prav posebno mesto ob dnevni sobi in tako postala enakopravna članica družine. A tudi tu se pripoved še ne zaključi. Matej mi pojasni princip lesenih nosilcev ostrešja, ki se navdihujejo v tradicionalnih konstrukcijah. In pripoveduje o vrtu in savni, ki kot flamingo stoji na stebru – »kurji nogici«, kot ji ljubkovalno rečeta naročnika, nad brežino, ki je umeščena na rob posesti. A nekje vseeno moramo zaključiti. In naj zaključim s sklepom, da enostavne ideje ponujajo bogat okvir osrečujočim življenjskim scenarijem.