.png)
4 hours ago
16
ARTICLE AD
Raziskava, objavljena v reviji Nature Communications, razkriva, da je ob koncu zadnje ledene dobe prišlo do hkratnega upada dveh ključnih oceanskih procesov, ki sta igrala odločilno vlogo pri uravnavanju podnebja. Ko se je pred približno 17.000 leti morski led ob Antarktiki začel umikati, se je oslabel proces tvorjenja hladnih globinskih voda. Ta proces sicer deluje kot naravni ponor ogljikovega dioksida, saj ogromen delež toplogrednih plinov ujame v globinah oceanov za več stoletij. Njegova upočasnitev pa je pomenila, da je več CO2 ostalo v ozračju, kar je pospešilo segrevanje planeta.
Po podatkih Univerze Northeast je bilo to eno izmed odločilnih obdobij, ki so zaznamovala konec ledene dobe. Danes se zaradi taljenja morskega ledu in segrevanja oceanov kažejo podobni vzorci, kar sproža vprašanja o prihodnjih posledicah za podnebje.
Dolgo časa je veljala hipoteza, da sta si oceana severnega Atlantika in okoli Antarktike delovala v nekakšnem „gugalnem mehanizmu“ – ko je eden oslabel, se je drugi okrepil. Toda skupina znanstvenikov, ki jo vodi klimatolog Chengfei He z Univerze Northeast, je s pomočjo radiokarbonske analize usedlin na morskem dnu ugotovila drugačen vzorec.
Namesto izmeničnega delovanja sta se obe vodni masi – Severnoatlantska globoka voda (NADW) in Antarktična globoka voda (AABW) – v času zgodnje deglaciacije hkrati oslabili. To pomeni, da je bil globalni ponor ogljika v tistem obdobju precej manj učinkovit. Raziskava kaže, da je prav ta proces prispeval kar polovico k celotnemu porastu ogljikovega dioksida v ozračju med približno 8.000-letnim obdobjem deglaciacije.
Pomen radiokarbonskih meritev
Ena od metod, ki je omogočila razumevanje teh procesov, temelji na uporabi radiokarbona. Ta radioaktivni izotop ogljika se obnaša kot naravna ura v morski vodi. Ko voda pride na površje, prevzame aktualni radiokarbon, nato pa se ob potopu v globino začne proces razpadanja. Slednji poteka po znani stopnji, kar raziskovalcem omogoča natančno datiranje in sledenje starosti posameznih vodnih mas.
Ekipa je v svojem delu uporabila napreden računalniški model, ki je združil podatke o gibanju voda in starosti radiokarbona. Tako so lahko pokazali, da tisto, kar je bilo dolgo časa razumljeno kot hitrejše gibanje globokih voda v južnem oceanu, pravzaprav pomeni počasnejši tok, le z drugačnim začetnim radiokarbonskim podpisom.
Vpliv na današnje podnebje
Kot opozarja He z Univerze Northeast, je spoznanje o hkratni oslabitvi obeh oceanov pomembno tudi za razumevanje sedanjih sprememb. Najnovejša opazovanja kažejo, da se tvorjenje Antarktične globoke vode že zmanjšuje zaradi segrevanja južnega oceana.
Ker ta vodna masa v globinah shranjuje ogromne količine ogljikovega dioksida, bi hitrejše sproščanje toplogrednih plinov pomenilo prelomno točko za globalno podnebje. Posledice bi se lahko odražale v spremenjenih vremenskih vzorcih, zmanjšani sposobnosti oceanov za absorpcijo CO2 in v spremembah porazdelitve toplote po svetu.
Raziskava, v kateri so sodelovali tudi drugi avtorji z Univerze Northeast, tako ponuja vpogled v dogajanje pred tisočletji in hkrati opozarja, da so oceani danes na podobnem preizkusu. Oslabitev procesov, ki uravnavajo ponor ogljika, bi lahko imela globalne posledice, primerljive s tistimi, ki so pred tisočletji zaznamovale konec ledene dobe.
Foto: Pixabay
Morda vas zanima tudi
Objava Atlantik in Antarktika sta sposobnost shranjevanja CO2 izgubila hkrati je bila najprej objavljena na Portal24.
English (US)