Arhetipski mit o pripadnosti

Vsak misli, da ve, kaj je najbolje za druge. Mnogi pa si pri tem prikrivajo oči pred resnico, misleč, da dejansko ne delajo v prvi vrsti za lastno dobrobit. Takšen način delovanja je značilen tudi za »skrbne« starše, ki svoje ideje vsiljujejo otrokom, čeprav je to lahko pogubno za vse udeležence tega odnosa. Pri tem ne gre za novo ugotovitev, ampak za tisočletja znano dejstvo, ki so ga zapisali že v nordijski mit, na katerem temelji finski strip Oksi.

V njem se v nežnih črnobelih akvarelih srečujejo pramatere naravnih pojavov in njihovi potomci ali bolje rečeno – ustvarjenci. Sivine le občasno popestrijo žive barve, ko se zgodi nekaj magičnega, najsibo to božansko, sanjsko, v obliki bitij, smrti, severnega sija ali čarobne pesmi.

Brez prevajalskega dodatka na začetku stripa, ki nam razloži, kdo sploh so akterji in kakšne so njihove vloge v nordijski mitologiji, bi kontekst zgodbe veliko težje razumeli. Tako pa že hitro ugotovimo, da bodo v njem nastopali mitološka Raca, pramatere, poosebljena smrt Mana in pramedvedka Oksi. Odnosi med njimi se sicer razkrivajo postopoma in skrivnosti, ki si jih ne povedo, so prav tiste, ki so gonilo glavnega zapleta. Predvsem gre za zapletena hierarhična in načeloma družinska razmerja, kjer imamo na eni strani neposlušne otroke, ki so v resnici mitske prikazni, in na drugi nezadovoljne matere, katerih nasledniki niso po njihovih merah (čeprav so jih v določenih primerih same dobesedno ustvarile iz nič). 

Pravzaprav je Oksi zgodba o sprejemanju drugačnosti, ki se ne odvija skozi niz srečnih trenutkov, ampak, kot je v starodobnih pripovedih pogosto, surovo in kruto. Namesto navidezne sreče nas avtorica sooči z zavrnitvijo družine, bratomorom in lastninjenjem oseb oziroma s (pretirano) posesivnostjo.

Odgovor na vprašanje, kam kdo sodi, spada oziroma kje lahko najde bivanjsko varnost, je v tem odlomku finske mitologije zabrisan. Prej najdemo več namigov na to, katera druga vprašanja bi se nam lahko še porodila. 

Nedoločnost do neke mere zaznamo tudi v minimalistični sliki, ki včasih obstoj določenih subjektov nakaže le z belimi pikicami, ki jih iz teme zaznamo kot oči. Večinoma pa imamo sicer v Oksi opravka z medvedi in medvedolikimi živalmi oziroma šintoističnimi podobami, kot smo jih lahko zasledili v animacijah studia Ghibli. Razlika med enimi in drugimi pravljicami pa je še najbolj opazna v pristopu do zgodbe. Kjer Ghibli ostaja v nežnem in luštkanem svetu, se Ahokoivu raje odloči za recimo brutalen umor jelena. Trenutka smrti sicer nikoli zares ne vidimo, a prav to je tisto, kar ga naredi še strašnejšega. Oksi zato lahko razglasimo za prvinsko starinsko pravljico o začetkih sveta, ki ga ne olepšuje, a ga prav zato tako stvarno razlaga.

Pia Nikolič