Arch Lab: Zelena hiša na trgu

Vedno so me privlačile stare hiše. Drugače rečeno, vedno so me privlačili prostori, v katerih se skrivajo stoletja, in rada prisluhnem zgodbam, shranjenim v tišino med stenami, stkanim iz časa, zgoščenega pod strehami in zapisanega v razpokah potemnelih tramov.

No, prav takšna zgodba me je dočakala v Vodnjanu ali Dignanu, kot se temu istrskemu mestu reče po italijansko, kjer sta moja dolgoletna prijatelja Nina in Matevž Granda našla navdih za druženje z lepoto »Zelenke«. Tako sta poimenovala staro trinadstropno stavbo z zeleno fasado, ki sta ji vdahnila novo življenje, ob tem skrbno očuvala vse njene skrivnosti in zdaj nadaljujeta njeno zgodbo, polno svetlobe, senc in topline.

Ni si težko zamišljati, kaj vse se je dogajalo v tem prostoru. Prenovljena Zelenka pripoveduje. V pritličju hiše je bila nekoč kovačnica, kar je razkrila fotografija v zgodovinski knjigi, pripovedovanja starih Vodnjancev in sledi v prostoru. Od sredine 20. stoletja je bil prostor izpraznjen, nato je postal ropotarnica, kasneje je bila hiša le še ena izmed žalostno opustelih, propadajočih stavb v središču mesta. Toda zdaj je drugače. Prostor, v katerega se na eni strani vstopa z glavnega mestnega – Ljudskega trga, na drugi strani pa z ulice Giuseppeja Garibaldija, je oživljen s posebnim občutkom. Zunanjosti se skoraj nista dotikala, razen prenove in rekonstrukcije obstoječih ert in menjave oken; zelena barva še vedno izstopa v prostoru trga, kar sta igrivo povzela tudi pri revitalizaciji interierja. Kamnita tla v poglobljenem pritličju, ki sta jih arhitekta odkrila pod plastmi materiala med prenovo, so zdaj izpostavljena in pripovedujejo o izvorni materialnosti kraja, v delu tal, ki je bil prej prekrit z dotrajanimi keramičnimi ploščicami, pa sta arhitekta uporabila opeko iz sten, odstranjenih, da bi prostor pridobil svetlost in funkcionalnost. Vse, kar je bilo mogoče, sta ohranila. Še več, v prenovi sta uporabila obstoječi material, ki sta ga pridobila v hiši med procesom »lupljenja« in prenove. Opeko iz sten, ki niso bile več smiselne, sta uporabila za pod, pesek, iz odstranjenih ometov, pa sta vmešala v teraco. Ohranila sta korita, ki so jih lastniki nekoč uporabljali za shranjevanje orodja, kamniti zidovi, ki sta jih odkrila, pa so v sozvočju s temnimi tramovi, ki podpirajo nadstropje. Kot pred dvesto leti, kot čez stoletja. Igrivi mir pritličja je kot ustvarjen za druženja, pogovore, razprave, morda o umetnosti, arhitekturi ali zgodovini, ki jo Vodnjan izžareva na vsakem koraku. Je prostor miselnega dogajanja, kakršnega si arhitekta že predstavljata in načrtujeta. Čeprav imam vtis, da kot pri načrtovanju prenove še vedno poslušata Zelenko in njeno notranjost ter pričakujeta, da jima bo nekako povedala, kaj bo postala – ali hotel ali poletna šola, prostor za delavnice arhitekture ali za prijatelje na obisku – ali vse to.

Po zavitih lesenih stopnicah, ki sta jih ohranila in prenovila, se povzpnemo v prvo nadstropje, nato v drugo in vsak prostor je privlačen na poseben način, saj je v vsaki etaži teraco izpadel drugače, kot bi ga izdelal umetnik v različnih razpoloženjih. Vsaka soba je unikatna tudi zato, ker sta Nina in Matevž ohranila stene takšne, ko so bile, ko so odstranili umazanijo in je ostala le patina; ob tem pa sta se igrivo navezovala na barvo fasade hiše. Le dele, ki so bili preveč poškodovani, sta obnovila. Iz prvega nadstropja kuka zelena barva, v zadnjem nadstropju je bolj modra, a povsod mojo pozornost pritegne predvsem tisti zapis časa, podoben zemljevidu, na katerem so oceani in celine razvrščeni po lastni volji ali preprosto glede na obstojnost barve, s katero so stene pobarvane, v kdo ve koliko plasteh, ki so se nalagale ena na drugo, tako kot so se stoletja nalagala in obračala to mestece v zgodbo.

Predstavljam si, kaj se je dogajalo v Vodnjanu, v Istri, v Evropi, v svetu v trenutkih, ko so na stene nanašali plasti sveže barve.

Vodnjan je mesto, ki pripoveduje. Legenda pravi, da je nastalo v rimskih časih, ko se je združilo sedmero vil rustik, kot so se imenovale kmetijske zadruge, nato pa je vsako veliko obdobje oblikovalo naselje, ga spremenilo v del mesta in pustilo svoj pečat na kamnitih ulicah in trgih. Tako je v srednjem veku sredi mesta nastal grad, ki so ga v času Napoleonove uprave v Istri v začetku 19. stoletja porušili, njegove kamnite plošče pa so prekrile današnji trg, ki ga krona neogotska mestna hiša, palača Bradamante ter hiši Benussi in Bembo. Kako se je trgovsko mesto razvijalo okoli nekdanjega gradu, tj. glavnega trga, se še vedno vidi in čeprav so številne trgovine in delavnice zaprte, smo se po Trgovački sprehodili kot skozi zgodovino, odmev sedanjosti pa se širi z vsakim dotikom stopala ob kamen. Vodnjan je zgodba, ki se nadaljuje.

In potem tam, na enem vogalu glavnega trga, ozeleni. Iz pritličja se povzpnem v prvo nadstropje, nato v drugo, a največje razburjenje ponudi zadnje, kjer je gostoljuben prostor v vlogi dnevne sobe in galerija, kjer lahko prespiš. Arhitekta sta odstranila etažo, da bi pridobila višino in zanimivo prostorskost – raumplan, kot rečeta. Z okna, ki gleda na trg, se lepo vidi zvonik cerkve sv. Blaža, najvišji v Istri, a s svojim šarmom me pokliče okno na nasprotni strani hiše, ki gleda na strehe enako starih stavb in ponudi vznemirljivo igro linij, svetlobe in seveda domišljije, ki takoj sestavi nove zgodbe o ljudeh, ki so vse to zgradili, in o tistih, ki tam živijo zdaj.

Dve hiši nižje stoji kamnita gradnja, ki sta jo Nina in Matevž prenovila pred štirimi leti in iz nje naredila prostor odmika zase in za tri otroke. In seveda Bena, kužka, ki je med pandemijo nekako prišel v njihovo družino in zdaj cele dneve dežura pred vrati in kontrolira lokalne mačke, ki poležavajo po kamnitem ambientu in se preganjajo po zelenem parku. Ko vidiš, kako sta arhitekta preuredila tisto staro hišo, še bolje razumeš, kako sta se lotila prenove oživljene Zelenke in spoznaš njun arhitekturni pristop. Takoj ob vstopu v prenovljeno hišo, ki je postala palača, postane jasno, da sta sledila instinktu, da bi spustila v prostor čim več naravne svetlobe in sprostila čim več prostora, brez kakršnih koli posegov, ki bi okrnili prikrito veličino, ki sta jo slutila. Eno etažo nad pritličjem sta odprla, da bi iz nivoja kuhinje in dnevne sobe dosegli višino celih petih metrov, in vnesla vzdušje kamnitega bogastva, oplemenitenega z lesom. In tudi če tega ne bi poudarjali, bi se čutilo, da pri prenovi ni bilo nič vrženega stran. Iz ruševin in prahu so zamešali teraco, iz lesenega poda naredili visečo knjižnico in vse ohranili, le z nekoliko spremenjeno namembnostjo, a tako, da nista izbrisala niti koščka časa, ki tam prebiva.

Arch Lab: Nadaljevanje

Na koncu še enkrat pogledam Zelenko in imam vtis, da je tudi ona vesela. Ali lahko hiša kaj čuti? Seveda lahko. Zelenka to kaže s svojo vedrino in harmonijo, igrivo umirjenostjo in zavedanjem, da bo tam, na vogalu, še dolgo stala. Morda za vedno. Vrnila sta ji upanje. Kajti ko dediščina postane član družine dveh arhitektov, izgubi svoj začetek in konec in se spremeni v bogat trenutek, poln ustvarjalnosti, domišljije in idej, kaj se bo tam, med njenimi zelenimi zidovi, delalo jutri, prihodnje leto, v prihodnosti. Ko sem prišla, se mi je zdelo, da je prihodnost prerisala preteklost in v zelene zidove vtisnila svežo plast povsem novega življenja.

Besedilo: Zorana Baković