Anže Verbovšek: Vrnitev po poškodbi

Atletska sezona 2024 je bila zame najuspešnejša. Pozimi sem v dvorani na 200m postal državni podprvak v kategoriji do 23 let, kasneje poleti pa sem postal državni prvak na 100m v isti kategoriji.

Skozi sezono sem imel dokaj dobre rezultate in krivulja uspeha se je počasi vzpenjala. Občasno sem imel tu in tam manjšo poškodbico in sem moral prilagoditi kak trening, ampak nič resnega. Proti koncu poletnega dela sezone na Pokalu Slovenije, ki je bila zadnja tekma dela sezone, sem nameraval nastopiti na 100 in 200 metrov. Pri ogrevanju za 100m je šlo vse dobro in prišel sem pripravljen na štartno črto. Štartal sem slabo (kar je bilo za mojo sezono 2024 značilno, saj moj štart ni bil blesteč, sem pa imel dobro končno hitrost), zato sem moral nadoknaditi kar nekaj metrov, mislim da sem tudi dobro izpeljal vse ostalo v teku razen samega štarta. Uspelo mi je priti do skupno 5 mesta. To je bilo to za dan in naslednji dan sem imel planiran štart na 200m. V naslednjem jutru sem malo čutil bolečino v desni zadnji stegenski mišici, ki se je vedno bolj stopnjevala. Zaradi tega sem s težkim srcem odpovedal nastop na 200m. S trenerjem sva se strinjala, da je to še najboljša opcija, saj sem imel dobro sezono in nisva videla smisla v tveganju večje poškodbe. Še isti dan sem se potem odpravil na dopust in odložil atletiko za 2 tedna.

Po 2 tednih sem se vrnil na stezo za pripravo na jesenski del sezone in vse je izgledalo dobro, nisem izgubil hitrosti, izgubil sem edino malo aerobike zaradi 2 tednov počitka. Imel sem trening hitrostne vzdržljivosti, distance 120m. Mislim da bi imel naslednjo tekmo čez cca 2 tedna. Imel sem še zadnjo distanco 120m, bil sem hiter, prišel sem iz ovinka pospeševal do končne hitrosti, držim hitrost, nato pa 20 metrov pred ciljem BUM! Začutim ostro pekočo bolečino v zadnji desni stegenski mišici. Konec treninga, konec jesenske sezone. Mišica je bila natrgana. Imel sem dobre 3 mesece rehabilitacije, da sem lahko spet prišel nazaj v poln pogon. V januarju 2025 sem spet začel s tekmami v dvorani. Postavil sem nov osebni rekord na 60m, na 200m pa mi tega ni uspelo, ker nisem imel dovolj treningov hitrostne vzdržljivosti zaradi poškodbe. Do tekem v januarju sem veliko več delal na samem štartu in mislim, da sem ga takrat dokaj izboljšal, v primerjavi s sezono 2024.

Odtekel sem mislim da 3 tekme pozimi in po teh treh tekmah sem odpotoval na tekmo v Zagreb, kjer sem tekel na 60m. Za prvi tek sem izenačil svoj osebni rekord in se uvrstil v finalni tek. Začnem se ogrevati za finale, vse izgleda dobro, sem dobro ogret, grem v prijavnico, da se javim za finalni tek in se odločim, da bom naredil še 2 štarta z mesta pred finalom. Postavim se, da bom štartal, in se odrinem: 1, 2, 3, 4, 5, 6, BUM! Spet ista žgoča ostra bolečina v desni zadnji stegenski mišici. Odpade finale, odpade zimska sezona. Mišica je imela 2 natrganini, ena natrganina 6cm in ena cca 2 cm v dolžino. Tokrat je rehabilitacija trajala malo dlje. Počasi sem začel z rehabilitacijo in aprila sem lahko že odšel na priprave prvo s klubom v Črno goro in kasneje aprila z reprezentanco na Hrvaško. 

Do poletne sezone sem bil že kar frustriran zaradi ponavljajočih problemov z zadnjo stegensko mišico, veliko treningov sem moral predčasno zaključiti in ne delati z maksimalnimi obremenitvami, kar je bilo mentalno zelo težko, vedoč, da moji tekmeci ne počivajo. Začel sem s tekmami z zelo spremenjenim ritmom. Imel sem dober štart, ampak končne hitrosti ni bilo. Bilo je obratno od prejšnje sezone, po štartu sem moral paziti, da me tekmeci ne prehitijo. Zaradi problemov s stegensko mišico nisem mogel delati veliko na hitrosti in hitrostni vzdržljivosti, zato nisem imel dobre končne hitrosti, sem pa zato več časa posvetil izpeljavi štarta iz bloka.

Nekje v maju sem prišel na trening moči malo prehlajen in sem izgubil malo moči, vendar sem pri vaji “nalog” delal iste kg kakor ponavadi. Prijel sem utež, sunil in BUM. Močna bolečina v hrbtu, da sem komaj dihal in stal na nogah. Nekako se je malo bolečina umirila ampak sem vseeno dokončal trening. Bolečina je vztrajala nekaj dni, nato pa se je umirila do tekme v Slovenj Gradcu. Prišel je dan tekme in sem se ogrel in pred štartom na 100m naredil še 1 štart za aktivacijo in BUM, pri štartu spet neznosna bolečina v hrbtu. Nekako sem se pomiril za štart in odtekel 100m, ampak je bila zame zelo slaba tekma. Ko se je moja bolečina v hrbtu čez nekaj tednov umirila, sem začel čutiti pod mojo desno stegensko mišico, da nekaj ni vredu. Bil je išias, kar sem ugotovil šele čez nekaj časa, ko sem se pogovarjal o podobnih težavah s Filipom Demšarjem. Julija sem še odtekel 100m in 200m v Nemčiji na Svetovnih študentskih igrah (Univerzijada/Univerzitetne igre), malo sem čutil živec, ampak me ni oviralo tako zelo, zadnja desna stegenska mišica je bila vedno bolj utrujena kakor pa leva, ampak nisem vedel zakaj in sem moral paziti, da si je ne natrgam spet. Po Univerzitetnih igrah sem na članskem državnem prvenstvu osvojil 3. mesto na 100m in nato sem nastopil še na nekaj manjših atletskih mitingih.

Konec septembra 2025 pa sem zaključil s sezono in si vzel 1 mesec sanacije vseh problemov s poškodbami. Takrat so se težave še bolj začele. Zaradi manj fizične aktivnosti se mi je išias še poslabšal, postalo je tako hudo, da sem komaj vstal s postelje ali stola. Vsakič, ko sem vstal, sem dobil ostro bolečino pod gluteusom in zadnjo stegensko mišico, ki je včasih trajala tudi do več minut. Te bolečine so trajale približno 1 mesec. Zato sem šel k zdravniku, ki me je poslal na magnetno resonanco, kasneje pa še na pregled k ortopedu. Ugotovili so, da imam hernijo diska L5 – S1. Hernija diska pa mi pritiska na živčno korenino, kar povzroča bolečino v živcu v desni nogi in blokira signal moči cele desne noge. Zato sem si večkrat natrgal zadnjo desno stegensko mišico in imel bolečine tudi v hrbtu. V času oktobra 2025 sem tudi prestopil v Atletski Klub Radlje ob Dravi, kjer zdaj s trenerjem rešujeva tudi problem s hernijo in prilagajava treninge.

Poškodba še ni čisto sanirana, v planu imam še nekaj pregledov in terapij in upam da bodo pomagali, hkrati pa delam na mobilnosti hrbtenice in moči stabilizatorjev trupa. Zdaj sem že približno 3 mesece v pogonu rednih treningov in se mi zdi, da dobro napredujem. Sem vesel tudi nove službe in mislim, da dobro usklajujem delo s treningi. Imam planirane priprave s klubom in z reprezentanco na Hrvaškem v sredini aprila, kjer upam, da se bom dobro pripravil za prihajajočo poletno sezono.

Celotna pot od prve poškodbe jeseni 2024 do danes, vključno zadnja stegenska mišica in hernija, išijas, itd, je bila naporna fizično in psihično. Iskanje rešitev, menjava klubskega okolja, prilagajanje treningov, privajanje na nov sistem treningov, rehabilitacija, novo službeno okolje, usklajevanje atletike s službo… Ampak zdi se mi in upam da je res, da vidim majhno luč na koncu tunela s sanacijo poškodbe in pripravo na tekmovalni ritem.

Anže Verbovšek