[Analiza] V najbrž zadnjem intervjuju njegove politične kariere Rosvita Pesek ponižala Goloba

Robert Golob je bil ponovno gost Odmevov: morda tokrat zadnjič v svoji politični karieri. Tokrat je pogovor vodila Rosvita Pesek in ga ni “ujčkala”, kot to počnejo druge voditeljice in voditelji, ki imajo do levih oblastnikov “depolitizirano” strahospoštovanje. Peskova ga je nekajkrat ujela na zanko, iz katere se ni mogel izvleči s svojim tipičnim leporečjem.

Peskova ga je najprej vprašala to, kar se sprašuje lep del slovenske javnosti – tako laične kot strokovne: kako naj se znebimo občutka, da ne gre pri t. i. “ustavni tožbi” za razveljavitev volitev na podlagi domnevnega vmešavanja mednarodnih obveščevalnih služb še za zadnji poskus Svobode v navezi s civilno družbo, da z vsemi sredstvi prepreči izvolitev nove vlade.

Plaz laži in polresnic

Golob je začel v svojem stilu, tako da na vprašanje sploh ni odgovoril. Kar na začetku je lagal, da se je pokazalo, da so posnetki “prirejeni” (to se seveda ni res, in tega tuji strokovnjaki niso ugotovili). Fantomsko “prirejenost” Golob razume kot nedopustno, zato so po njegovih besedah po volitvah namenoma sklicali sekretariat SNAV oziroma sejo Sveta za nacionalno varnost, kjer so bili vsi, od Janeza Janše pa tudi ostali voditelji vseh parlamentarnih strank. Trdi, da sta obveščevalna služba in policija pokazali jasne dokaze, dokaze z imeni in priimki, kdo se je srečeval z izraelskimi paraobveščevalci v Sloveniji in da je to bil Janez Janša ter da to obstajajo dokazi, ki so danes v policiji oziroma pri tožilcih in postopki tečejo. Tradicija zavajanja se torej nadaljuje prav do konca mandata.

Robert Golob na Odmevih pri Rosviti Pesek, foto: Zajem zaslona /RTV Slovenija

S kom se je srečeval Janša namreč ne pomeni nič, dokler ni dokazana kavza, da je obisk bil povezan s t. i. posnetki in ravno na to ga je opozorila Peskova, rekoč: “Ampak tisti zadnji link nam manjka, tista zadnja povezava, gospod Golob, da je Janez Janša naročil agentom Black Cube, naj opravijo te pogovore in vohunijo oziroma diskreditirajo znane ljudi iz levega pola. Ta povezava nam manjka. Ste vi videli ta dokaz, ga lahko slovenski javnosti nocoj poveste?” Vprašanje je bilo precizno, Golob je lahko v odgovor ponudil le izmuzljivost in laži. Povedal je, da “smo videli dokaz, da je celotno kampanjo, umazano kampanjo, za katero se je ta teden na podlagi forenzične analize, ki je bila izvajana v Nemčiji zadnjih šest tednov, jasno pokazalo, da so posnetki prirejeni.” Po njegovem gre za posnetke, ki niso bili v celoti resnični.

Ponovil je, da imajo dokaze, ki so bili pridobljeni s pomočjo tujih obveščevalnih služb, sodelovanja z njimi, točno te osebe so bile povezane z obiskom v Sloveniji, konkretno na sedežu stranke SDS.

Gre za stareško nalaganje laži in polresnic, iz katerega je Golob v štirih letih vladavine že skoraj doktoriral. Seveda ni nobenega dvoma, da so prisluhi resnični – ni res, da je analiza pokazala, da sploh niso resnični, dokazala je le, da so zlepljeni, kar pomeni, da so prikazani različni deli daljšega pogovora, kar pa je bilo jasno tudi vsakemu laiku, saj nihče ni trdil, da gre za kontinuiran posnetek (konec koncev so bili nekateri posnetki posneti na različnih lokacijah!). Na drugi strani pa potem navrh laži o “prirejenih” posnetkih navrže še, da “majo dokaz, da so bili posnetki pridobljeni s pomočjo sodelovanja oseb, ki so obiskale sedež SDS”. Takšnega “dokaza” javnost nikoli ni videla ali slišala. Kaj je javnost res slišala? Da je na sedežu SDS bil bivši obveščevalec, ki je nekoč sodeloval z organizacijo Black Cube (danes pa je upokojen). In pozor: niti to, da je dokazov res snemal Black Cube, še ni nihče predstavil, kaj šele to, da bi imeli karkoli z obiskom upokojenega obveščevalca.

Tudi voditeljici se je zdel Golobov scenarij izjemno bizaren, zato ga je vprašala: “Ali vi mislite, da bi nekdo, ki je bil trikrat premier, poleg tega še obrambni minister, te, ki jim bo naročil, naj diskreditirajo oblastne poslance in njihove ljudi, te povabil tako rekoč na svoj dom na Trstenjakovo?” Vprašanje je izredno umestno, saj posega v samo jedro t. i. “vohunske zgodbe” in jo slika kot slabo napisan scenarij za slovansko kopijo Jamesa Bonda.

A Golob se ni dal in še kar nadaljeval svojo vohunsko fantazmo, rekoč: “Saj zato je pa zanikal, ker ni vedel, da je bil pri tem ujet. Zanikal je na televiziji, na POP TV na soočenju, ko smo ga s tem prvič soočili. Kasneje je priznal pod težo dokazov.” Gre še za eno od serij laži, ki na sleparski način želi prikazati, da je Janez Janša naročil prisluhe. Janez Janša namreč ni nič “priznal”, celo napovedal je tožbe proti vsem, ki bi trdili, da sta on ali stranka SDS odgovorna za naročilo prisluhov.

Rosvita ga je stisnila v kot in razkrinkala Golobova zavajanja

Rosvita Pesek pa se ni dala in je jasno spregledala prevaro, s katero je hotel Golob snemanje prisluhov naprtiti Janši. Še enkrat je jasno vprašala: “Jaz imam ogromno podvprašanj, pa greva po vrsti. Torej vi trdite, obiski so dokaz, da je Janez Janša to naročil? Sem vas prav razumela?”

Rosvita Pesek, foto: Zajem zaslona /RTV Slovenija

V tistem trenutku je Golob stopil korak nazaj, vedoč, da bo najbrž tožen, če eksplicitno pove, da je Janša naročil prisluhe: “Ne, to je vaša trditev,” je odgovoril. Sleparsko plasiranje polresnic je bilo tako razkrito.

Voditeljico je zanimalo, kakšne dokaze torej sploh ima. V tistem trenutku je Golob zopet, še enkrat nadaljeval s svojo igro plasiranja polresnic in laži: zanj je “dokaz” to, da je z ustanoviteljem te agencije, za katerega še vedno taji, in z nekaterimi drugimi uslužbenci oziroma svetovalci te agencije gospod Janez Janša najmanj dvakrat sedel na večurnih sestankih. Prva laž je, da je upokojenec, ki je bil na sestanku z Janšo, ustanovitelj Black Cube. Ni bil. Prav tako danes z agencijo ne sodeluje. Hišica iz kart se je tako začela podirati.

Voditeljico je še zanimalo, zakaj teh pomislekov niso vložili prej, ampak komaj dva meseca po volitvah. Golob ni imel odgovora, zato je začel bizarno govoriti, da so “roki zato, da se spoštujejo” (kakšno vezo ima to s tem, da pritožba ni bila vložena prej, je nejasno) in da bi oni, če bi sestavljali vlado, prav tako spoštovali odločitev Ustavnega sodišča. Kaj je s tem želel povedati, ni jasno, je pa pomenljivo to, da je ustavno tožbo branil, kot da jo je sprožila kar Gibanje Svoboda oz. jo je nekako “posvojil”. Pravilni odgovor bi namreč bil, da oni nimajo z ustavno tožbo nič, saj so jo sprožili “zaskrbljeni volivci”, oni jih le podpirajo. Tako se je nevede ujel še v eno past, ki mu jo je nastavila Peskova. Latentno je priznal, da za ustavno tožbo stoji prav leva politika.

Ključno vprašanje ustavne tožbe in tiho priznanje, da je za njimi Gibanje Svoboda.

Peskova je Goloba premeteno do Golobovega posrednega priznanja, da je za ustavno tožbo Gibanje Svoboda, foto: Bobo

Peskova prav tako ni razumela, zakaj so po njegovem mnenju ti posnetki “tako usodno vplivali na volitve” (to je ključno vprašanje, na katerem bo stala ali padla smešna ustavna tožba). Golobov odgovor je bil presunljiv, a nepresenetljiv: zato ker vse raziskave javnega mnenja kažejo, da sta bili dve vprašanji dominantni. Po njegovem gre prvo za vprašanje korupcije, drugo pa vprašanje zaupanja v te posnetke. Danes vemo, da so bili posnetki prirejeni in da so vplivali na percepcijo volivcev. Torej še petič znotraj istega intervjuja je ponovil laž, da so posnetki “prirejeni”. To, da so posnetki dominirali predvolilna soočenja, pa je še bolj bizarna trditev: najprej je treba povedati, da nikakor niso, saj so se dominantni mediji na vse načine trudili, da bi se o njih čim manj govorilo, hkrati pa so posnetki kvečjemu škodili desnici, saj je začela SDS po objavi izgubljati volivce, po javnomnenjskih raziskavah zaradi medijskega agitpropa (ki ga je v pogovoru tiho plasiral tudi Golob, preden ga je Peskova razkrinkala), da so posnetki nastali po naročilu SDS).

Za konec politične kariere…

Na koncu je bil Golob vprašan, če je on osebno ali kdo po njegovem naročilu poskušal podkupiti poslance Resni.ce, Golob pa je povedal: “Najprej bom rekel ne. Noben, ne jaz ne kdorkoli od naših, ni nikomur nič ponujal. Ves čas pa poudarjam, da naj vse take trditve raziščejo pristojne institucije.” Priokus vprašanja je bil jasen.

Cinik bo rekel, da bo nekdo, ki je bil ravnokar česa obtožen nečesa, kar ni naredil, najprej rekel: “NE!” ne pa “najprej bom rekel ne”, tista o “raziskavi pristojnih institucij” pa je leporečje sodobnih levičarjev od Zorana Jankovića naprej. Podton take izjave je seveda: “Institucije so naše in ne bodo našle nič.”

Tako je torej Golob najbrž zaključil svojo politično kariero. Kot jo je začel. Z še enim pogovorom na nacionalki, polnim zavajanj, polresnic in celo čistih laži. Šel je v “svojem slogu”.

Mitja Iršič