Ali normirani s.p. res plača samo 4 %? Kaj ta številka vključuje in česa ne

Normirani s.p. praviloma res plača nizek davek na dohodek iz dejavnosti, vendar to ni “vse, kar gre državi”. Najbolj znana številka je 4 %, a ta velja le v tipičnih primerih in predvsem za del prihodkov, kjer se priznajo visoki normirani odhodki. Poleg dohodnine so tu še mesečni prispevki za socialno varnost, ki so za večino normirancev večji strošek kot davek. Realna obremenitev je zato odvisna od tega, ali gre za “polni” ali “popoldanski” s.p., koliko prihodkov ima in kje v pravilih se začnejo strožji razredi.

Zakaj se pri normirancih tako pogosto omenja “4 %”?

Ker je logika preprosta: kadar se priznajo 80 % normirani odhodki, ostane 20 % prihodkov kot davčna osnova; ta je obdavčena po 20 % stopnji, kar znese 0,2 × 0,2 = 4 % prihodkov. FURS v svojem vodiču razlaga, da gre za poenostavljen način ugotavljanja davčne osnove in da je primeren predvsem za tiste z nizkimi dejanskimi stroški.

Foto: Obdavčitev

Pomemben detajl: “4 %” je v praksi najbolj tipičen učinek, ni pa več univerzalna resnica za vse prihodke in vse statuse, ker se pri določenih zavezancih normirani odhodki po zneskih znižujejo (in s tem efektivna obdavčitev raste).

Kdaj je “4 %” realna slika in kdaj začne odstotek rasti?

Pri normirancih se v zadnjih spremembah močneje razlikuje obravnava glede na to, ali je podjetnik pretežno zavarovan kot samozaposlen (pogoj vezan na obvezno zavarovanje) ali gre za popoldanski s.p. FURS v vodiču navaja različne prihodkovne meje za vstop/ohranitev normiranosti glede na zavarovanje (npr. 120.000 €, 85.000 € ali 50.000 € povprečja prihodkov dveh let).

Ključni praktični učinek:

• kjer se priznajo 80 % normirani odhodki, je efektivni davek blizu 4 % prihodkov;
• kjer se priznajo nižji normirani odhodki, efektivni davek naraste.

Primer iz prakse (poenostavljeno):
Popoldanski s.p. z 20.000 € prihodkov: FURS v vodiču pokaže primer, kjer so normirani odhodki nižji, če pogoj zavarovanja ni izpolnjen, zato je davčna osnova višja in davek ni več “samo 4 %”.

Kaj če imam visoke prihodke – ali davek ostane enak?

Ne nujno. Za leto 2026 je država predstavila tudi primer, kjer se pri višjih zneskih pojavi višja (35 %) stopnja za del davčne osnove nad pragom. V uradnem pojasnilu na GOV.SI je prikazan izračun, kjer je do določene davčne osnove uporabljena 20 % stopnja, nad tem pa 35 %, skupaj pa je naveden tudi konkreten primer pri 130.000 € prihodkov.

To je pomembno, ker razbije poenostavljeno predstavo, da je normirani s.p. “vedno” obdavčen enako: pri višjih prihodkih se lahko efektivna davčna stopnja občutno dvigne.

Ali drži, da normiranec “plača le davek” in to je to?

Ne, normirani s.p. mora, tako kot drugi samozaposleni plačevati tudi prispevke za socialno varnost, praviloma mesečno. Ti prispevki so ločeni od dohodnine in so pogosto največji reden izdatek, še posebej pri nižjih prihodkih.

Foto: Plačevanje prispevkov

FURS objavlja mesečne osnove in zneske prispevkov za socialno varnost za samozaposlene (SZ) tudi za leto 2026.
To pomeni, da je realno vprašanje za “koliko plača normiranec” skoraj vedno dvodelno:

1. koliko dohodnine (odvisno od pravil za normirane odhodke in morebitne višje stopnje), in
2. koliko prispevkov (odvisno od zavarovalne osnove in statusa).

Praktična posledica: dve osebi z enakimi prihodki lahko imata podobno dohodnino, a zelo različno “skupno obremenitev”, če je ena polno zavarovana kot s.p., druga pa ne.

Kdaj je normirani s.p. smiseln in kdaj lahko postane slabša izbira?

Normirani s.p. je praviloma smiseln, kadar:

• so dejanski stroški nizki (npr. storitvene dejavnosti brez dragih materialov),
• želi podjetnik enostavnejše evidence,
• želi predvidljivost glede dohodnine.

FURS izrecno izpostavlja, da je normirani način primeren zlasti za zavezance z nizkimi dejanskimi odhodki.

Manj smiseln je, kadar:

• so dejanski stroški visoki (material, podizvajalci, najemnine, oprema),
• je poslovanje takšno, da bi se z dejanskimi stroški davčna osnova bistveno zmanjšala,
• podjetnik potrebuje natančnejšo sliko poslovanja in “odbitke” skozi dejanske stroške.

Tu je najbolj pošten test preprost: če so vaši realni stroški redno nad tistim, kar vam sistem prizna kot normirane odhodke, boste v normiranem sistemu pogosto plačali več dohodnine, kot bi jo pri dejanskih stroških.

Kaj če slišim trditev “normiranci so privilegirani” – kaj je dejstvo?

Dejstvo je, da normirani sistem lahko prinese nižjo dohodnino pri določenih profilih (predvsem nizki stroški). Hkrati pa:

• prispevki ostanejo in niso “4 %”,
• pri višjih prihodkih se lahko pojavi višja obdavčitev (po pravilih, ki jih je država predstavila za 2026),
• pravila za vstop/izstop in pogoji zavarovanja vplivajo na to, koliko odhodkov se sploh prizna.

Foto: Nižanje dohodnine

V praksi se zato pogosto zgodi, da je javna razprava zgrajena na eni številki (“4 %”), medtem ko realni strošek za posameznika nastane šele, ko prišteje prispevke in preveri, ali mu sistem sploh priznava najvišji razred normiranih odhodkov.

Kaj je najmanj zavajajoč odgovor na vprašanje “koliko plača normirani s.p.”?

Najmanj zavajajoč odgovor je: od dohodnine pogosto nekaj odstotkov prihodkov (v tipičnih primerih blizu 4 %), plus obvezni prispevki, ki so praviloma fiksnejši mesečni strošek. Pri višjih prihodkih in po novih pravilih pa lahko dohodnina postane opazno višja, ker del davčne osnove pade v višjo stopnjo.

Če želite razumeti lastno situacijo, je ključno ločiti: (1) davčno osnovo po normiranih odhodkih in (2) prispevke glede na status zavarovanja. Šele seštevek obeh pokaže, koliko “v resnici” plačate.

Pripravil: J.P.

Vir: FURS, GOV.SI, ZDoh-2, OECD, European Commission, Tax Foundation, Pexels

The post Ali normirani s.p. res plača samo 4 %? Kaj ta številka vključuje in česa ne first appeared on NaDlani.si.