Aleš Gabrijelčič: Oblikovanje ne-krajev

Še vedno se živo spominjam svojega prvega poleta z letalom. Star sem bil enajst let, ko sem se z družino odpravil na pot v London. Še bolj kot veličastna podoba tega mogočnega velemesta me je prevzel prvi stik z otoško monarhijo. Letališče Heathrow se mi je tedaj vtisnilo v spomin kot ogromen, mravljišču podoben organizem. Vse je delovalo po vnaprej določenem sistemu, natančno in brezhibno. Vsepovsod so bile velikanske označevalne table, pod njimi pa se je prepletala infrastruktura in množica ljudi z različnih koncev sveta. Vsi so bili v gibanju in nihče ni miroval.

Antropolog Marc Augé bi letališče Heathrow brez dvoma označil za t. i. “ne-kraj” (non-place), prostor, ki nima identitete, zgodovine in ne vzpostavlja trajnih odnosov z uporabniki. “Ne-kraji” so postali značilen odraz sodobne družbe, ki jo vse bolj oblikujejo hipni prostori, na primer letališča, hoteli, avtoceste in nakupovalna središča. Torej kraji, ki jih uporabljamo zgolj prehodno in brez globlje navezanosti. Heathrow s svojo funkcionalnostjo, anonimnostjo in univerzalno urejenostjo pooseblja prav to idejo. V retrospektivi se zavedam, da je bil moj prvi stik z globaliziranim svetom prav stik z “ne-krajem” oziroma prostorsko manifestacijo sodobnosti, kjer posameznik obstaja le bežno, v prehodu.

Prav zato je pomembno, da se z zavedanjem obstoja “ne-krajev” posvetimo razmisleku, ali jih lahko osmislimo, morda celo preoblikujemo. Čeprav so ti prostori po svoji naravi brezosebni, imajo, kot rečeno, vse večjo vlogo v našem vsakdanu. Oblikovanje “ne-krajev” pomeni, da jih napolnimo s pomenom in identiteto, morda z arhitekturnimi rešitvami, umetnostjo ali z zgodbami in lokalnimi elementi, včasih pa celo z osebnimi rituali. V mojem primeru je bil Heathrow sicer tipičen “ne-kraj”, a sem ga kot enajstletni otrok, ki je prvič stopil v tuj svet, sam osmislil. Postal je kraj spomina, začetna točka mojega razumevanja globalnosti.

V tej luči postane vloga oblikovalcev prostora, arhitektov, urbanistov, notranjih oblikovalcev in načrtovalcev signalizacije ključna. Pogosto strokovnjaki ne naslavljajo dovolj podrobno vprašanja identitete, saj jih omejuje funkcionalna logika učinkovitosti in pretočnosti ter nešteto debelih knjig pravilnikov in standardov. “Ne-kraji” so zato pogosto sterilni, univerzalno oblikovani prostori, kjer se obiskovalec težko poistoveti s kakršno koli lokalno ali kulturno specifiko.

Oblikovanje tako pogosto spodbuja zgolj pasivno gibanje in porabo, ljudje se premikajo po vnaprej določenih poteh, kjer ni prostora za postanek. Tranzitni prostori so zasnovani tako, da uporabnika čim hitreje in čim manj moteče pripeljejo od točke A do točke B, redkeje pa spodbujajo aktivno doživetje ali vključevanje.

Vendar pa lahko kljub vsemu naštetemu med “ne-kraji” najdemo kar nekaj uspešnih in presežnih primerov oblikovanja. Mednje zagotovo sodi letališče Stansted pri Londonu, ki ga je zasnoval Norman Foster. Namesto da bi sledil tradicionalni shemi letališča kot logističnega stroja, je Foster ustvaril odprt, pregleden in svetel prostor, ki s svojo modularno strukturo in vidno tehnično infrastrukturo potniku omogoča orientacijo in občutek prostorske zračnosti. Stansted sicer ne skriva svoje funkcionalnosti, temveč jo izpostavi kot arhitekturno kakovost, s čimer preoblikuje izkušnjo tranzita v premišljen prostorski vtis.

Tudi postaja podzemne železnice Baixa-Chiado v Lizboni, delo portugalskega arhitekta Álvara Size, je odličen primer, kako lahko že sama zasnova prostora spodbuja zavedanje o lokalni identiteti. Siza je z minimalistično elegantnimi motivi tradicionalnih belih keramičnih ploščic in uporabo svetlobe ustvaril občutek tišine, dostojanstva in umirjene prisotnosti. Njegova arhitektura uporabnika ne usmerja zgolj fizično, temveč tudi simbolno, saj odpira prostor za razmislek, kontemplacijo in občutek umeščenosti v zgodovinsko in kulturno tkivo mesta.

V španski Sevilli pa sta arhitekta Cruz y Ortiz pri gradnji železniške postaje Santa Justa uspela združiti moderno funkcionalnost z arhitekturno plemenitostjo. Njuna zasnova ohranja jasno, racionalno strukturo, a hkrati v prostor vnaša občutek ritma, svetlobne dinamike in krajevne značilnosti, denimo z uporabo lokalnih materialov in skrbno oblikovano fasado. Tako je tudi ta “ne-kraj” postal kraj urbanega življenja, ki presega svojo logistično vlogo.

Tudi v bolj vsakdanjih primerih obstajajo premišljene intervencije. Knjižnice na železniških postajah, kot jih poznajo v nekaterih skandinavskih državah, ali mobilne kulturne enote v čakalnicah zdravstvenih domov so poskusi, kako pasivne “ne-kraje” napolniti z možnostjo učenja, refleksije ali srečevanja. V manjšem merilu je za dober primer mogoče šteti tudi kavarne na bencinskih črpalkah ali letališčih, ki s kakovostno notranjo opremo, lokalnimi materiali ali elementi krajevne identitete uporabniku omogočijo občutek trenutne umeščenosti.

Zato se zdi prihodnost oblikovanja “ne-krajev” ena ključnih nalog sodobne prostorske kulture. Čeprav gre le za prostore prehoda, prav ti prostori najbolj iskreno zrcalijo naš čas, njegovo hitrost ter tudi njegovo čedalje večjo fragmentiranost. A ravno tu se ponuja priložnost, da v vsakdanjih in pogosto spregledanih krajih ponovno poiščemo pomen ter odkrijemo človeško merilo in identiteto.

Piše: Aleš Gabrijelčič

Viri slik:

• Cruz y Ortiz: Železniška postaja Santa Justa v Sevilli, Foto: Antonio Garcia Prats, Pexels
• Álvaro Siza: Postaja metroja Baixa-Chiado v Lizboni, Foto: Ivan Mani, Unsplash
• Norman Foster: Letališče Stansted, London, Foto: https://www.miesarch.com/uploads/images/works/1435914812550Int1.png

Omogočite nastajanje Outsiderjevih vsebin z naročilom revije!