Alenka Pirjevec praznuje 80. rojstni dan

Lutkovna ustvarjalka Alenka Pirjevec danes praznuje 80. rojstni dan. V svojem bogatem in raznovrstnem ustvarjanju, ki sega čez več kot štiri desetletja, se je dokazala kot dramska igralka in animatorka lutk, režiserka, dramaturginja, avtorica celostne podobe uprizoritve, scenografka, snovalka in izdelovalka lutk ter kot mentorica in prevajalka.

Na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je na oddelku za igro dokončala tri leta, nato je prestopila na gledališko akademijo v Beogradu in zaključila četrti letnik.

Delovala je tudi v mednarodnem prostoru – bila je predsednica UNIMA Slovenija, s svojimi uprizoritvami je veliko nastopala po Evropi, dvakrat pa je slovensko lutkarstvo z uprizoritvami in delavnicami predstavila na turneji po Japonski. Po vrnitvi v Slovenijo se je kot igralka-animatorka leta 1975 zaposlila v Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL). Dve sezoni je bila tudi umetniška vodja gledališča.

Med njene najpomembnejše avtorske projekte sodijo lutkovni dogodek Ptič – glasnik miru ter uprizoritve Nekoč je bil kos lesa, Hopa hop!, Perikles, zasnovana po istoimenskem delu Williama Shakespeara, Krst pri Savici Franceta Prešerna in Prva ljubezen Braneta Mozetiča.

Ob jubileju je Alenka Pirjevec svoje lutke podarila Slovenskemu gledališkemu inštitutu (Slogi), kjer so pripravili razstavo z naslovom Alenka dela lutke, ki bo na ogled do konca leta.

Kot so zapisali ob razstavi, so lutke neločljiv del njenega življenja, nje same, njene biti. Sama pa je v svoji magistrski nalogi Nevidni prostor med igralcem in lutko v poglavju o metodologiji dela z lutko zapisala: “Če igralec s svojim dihanjem lutko oživi, ji /…/ daje svoj izraz, vsa svoja čustva in misli, ne glede na to, ali je pri tem vključeno besedilo ali pa to počne brez besed, zgolj z gibanjem. Ko se bo po tem principu dalj časa ukvarjal z lutko, bo njegova naslednja ugotovitev ta, da sta on in lutka postala vsebinska celota, ne glede na oddaljenost lutke od igralca. Napočil je trenutek, ko se igralec poistoveti z lutko, jo privzame kot del sebe, vendar zdaj ne več samo fizično, pač pa tudi psihično in emocionalno. To je tudi faza, ko igralec lutko vzljubi, se ji odpre in preda.”

V LGL se je gledalcem še zlasti priljubila z interpretacijo nagajivih, navihanih in iznajdljivih karakterjev. V svojih odrskih kreacijah je pogosto izkazala dar za komičnost in razgibani odrski ritem. Po drugi strani je pokazala talent za oblikovanje poetičnih, subtilnih odrskih figur. Kot igralka se je znala postaviti v ozadje, dati glavno besedo lutki, se z njo povsem poistoveti. Kritiki so večkrat izpostavili tudi njeno požrtvovalnost, občutek za usklajeno ansambelsko igro in “obvladano kulturo gibanja”, so zapisali v Slogiju.

Kot so izpostavil, je Alenka Pirjevec tudi vrhunska izdelovalka lutk marionet, k čemur so pripomogla leta in leta igralskih ter animatorskih izkušenj. Sama je v že omenjeni magistrski nalogi med drugim zapisala, da ima, ko se odloči, da bo začela pripravljati neko uprizoritev, že od začetka hkrati v mislih likovno podobo predstave in njene izvedbene zahteve tako na ravni izdelave lutkovnih elementov kot na ravni igralskega oživljanja posameznih lutk. To pomeni, “da že v času načrtovanja in oblikovanja določene lutke razmišljam o tem, kaj bom z njo počela, ko bo gotova, in zakaj bom z njo to počela. Se pravi, da se moje igralsko delo začenja že takrat, ko vzamem kos lesa in ga začnem žagati. Skozi vse faze izdelave neke lutke gradim tudi njen karakter”, je pojasnila.