Alenka Jensterle Doležal: O ljubezni, vojni, izgubi in pozabi

Piše: Gregor Lozar

Roman O ljubezni, vojni, izgubi in pozabi Alenke Jensterle Doležal je pretresljiva družinska saga treh generacij žensk, postavljena v nemirno 20. stoletje. Avtorica je navdih črpala iz pripovedi svoje matere, a je snov, kot je povedala na literarnem večeru, »dobila lastno življenje« in se oddaljila od (avto)biografskega.

Roman je izšel pri založbi Kulturni center Maribor, ki redno objavlja epske pripovedi močnih ženskih glasov, in ga lahko provizorično umestimo v kontekst knjig, kot so Dušane Jakac: Ljubezen moja, kje si, Sanje Pregelj: Gin in tonik ter Mojce Straus Istenič: Roža ovijalka.

Saga pripoveduje o življenju treh žensk – Veronike, Julije in Ane – in se osredinja okrog dogodkov med drugo svetovno vojno. V vasi ob Cerkniškem jezeru spremljamo odraščanje najstniške Julije, ki mora na kmetiji z invalidnim očetom opravljati precej več dela kot njene sosede in sošolke. Pri tem se globoko naveže na svojo mamo Veroniko, vaško lepotico in prvakinjo cerkvenega pevskega zbora. Prav petje narodnih in cerkvenih pesmi, ki se jih Julija pri njej uči, bo tvorilo srčiko otroškega spomina, ki ga bo tako kruto prekinila druga svetovna vojna.

Po vojni se Julija odloči za molk in vse do svojega devetdesetega leta, ko se mora zaradi opešanja preseliti v dom za ostarele, o svoji preteklosti ne govori nikomur. Pod težo skrivnosti postane molčeča, odtujena ženska, ki iz svojega življenja prežene vsakogar, vključno s svojo hčerko Ano. Ana je slikarka, ki jo je študij slikarstva ponesel v svet, od koder se vrača le redko. Na enem od teh obiskov ji začne mama Julča pripovedovati o svoji preteklosti, o vojni in o mami Veroniki. S pripovedovanjem oblikuje svojevrstni mozaik smrti. Vsaka zgodba ima svoj grob, vsako ime svoj spomenik, samo odkriti ga je treba, ga očistiti bršljana, ga razkriti svetu. Vse grobove obelodaniti, jih izpostaviti jutranjemu soncu.

Pripoved Julije ni zgodba o junaštvu in zmagoslavju, temveč o banalnosti smrti, ki prizadene vas, družino, posameznika. To ni vojni roman, temveč roman tišin, travm in vsakdanjega preživetja v senci zgodovinskih dogodkov. Prva žrtev je recimo Ivanček, Julkin brat, ki umre pri porodu. Zaradi omejenega gibanja namreč niso k porodu poklicali izkušene babice iz sosednje vasi, ampak je Porod brez usposobljene babice ima tragične posledice – dojenčku se ob porodu ovije popkovina okrog vratu in umre po nekaj dneh. Po njegovi smrti se je Veronika zaprla vase, mož pa se je zatekel v gostilno. Čeprav je zaradi hujskanja pivskih bratcev postal nasilen in jo je najbrž celo posilil, je bila to v njunem življenju le kruta epizoda, ki jo je kmalu prekrilo vojno dogajanje. Tako so Nemci pobili graničarsko družino, Italijani družbo koscev na senožeti, partizani dekle, ki je imelo preveč rada italijanske vojake, belogardisti pa nikogar. So pa zato kasneje goreči popadali iz zažgane cerkve.

Za Julijo nasilje doživi vrhunec v povojnem poboju Veronike. Gospodinja iz hiše, ki je med vojno skrivala tako belogardista kot angleškega padalca, se s hčerjo odpravi v večje mesto po zdravila za očeta. Zaradi prepovedi prehoda kreneta še pred jutrom in se izogibata glavni cesti. Luč svetilk, ki ju pri tem uporabljata, opazijo tudi pripadniki OZNE. Zajamejo ju in ju odpeljejo v štab. Sosed Ferenc brutalno pretepe Julijo, a jo kot mladoletnico po nekaj dneh izpustijo. Veronika nima te sreče. Ustrelijo jo neznano kje – čeprav se pojavljajo govorice – družina pa prejme mrliški list šele dolgo po vojni. Posmrtnih ostankov ne najdejo nikdar.

Po vojni se Julija zapre vase. O dogodkih ne uspe govoriti z nikomer. Tudi z možem Tonetom ne, ki se kmalu zapije in ga odpihne vihra povojne industrializacije. A spomini jo okupirajo in močnejša kot je idealizirana podoba Veronike, hudobnejši, grši in bolj brezobrazen je svet, v katerega je rojena tudi hči Ana. Ta odrašča ob materi, ki ni sposobna izkazovanja nikakršne ljubezni in ki iz svoje depresije redko opazi, da hčerka sploh obstaja. Zaradi zanemarjanja je že zgodaj podvržena tesnobi in napadom panike, ki jo bodo spremljali vse življenje. Tesnobo ob pomoči psihologinje sicer omeji, življenje pa posveti slikarstvu. Dosti potuje in goji le površinska znanstva. Na tak način se travma prenaša med generacijami.

Julija svoje spomine izpove šele v zadnjih letih svojega življenja. Ti jo po eni strani zbližajo z mamo Veroniko in jo vrnejo v zlato dobo njenega življenja, pa tudi v njen kruti konec, po drugi strani pa se Julijina osebnost ves čas pripovedovanja raztaplja v demenci. To tragično in za družino zelo boleče stanje Juliji na koncu prinese pozabo – in z njo tudi nekakšno spravo. Spomin je zdaj na hčerinih ramenih in ta ga ne obvladuje skozi serijo poglobljenih slik, ampak se odloči mamine zgodbe tudi zapisati. Koliko katarze Ana resnično doživi, ostaja odprto vprašanje. Toda roman kot celota ponuja bralcu možnost, da uzre, kako molk in izguba oblikujeta generacije – in kako pripovedovanje lahko pomeni prvi korak k osvoboditvi.