Akademija za ples AMEU. Presežki v energiji, ekspresija izvedbe in izjemna kondicija!

1 day ago 41

Gala plesni večer Akademije za ples AMEU je znova navdušil.

Šolsko leto se izteka in tako, kot vsako leto ob zaključku študijskih programov, je tudi letos Alma Mater Europaea / AMEU- Akademija za ples, organizirala letošnji Gala plesni večer, kjer so se predstavili njihovi študentje dodiplomskih študij v raznolikosti umetniških plesnih praks in tehnik. Dogodek je potekal 9. junija na Velikem odru Centra kulture Španski borci. Spomnimo se, da so se prvi študentje slovenske Akademije za ples/AP prvič predstavili na zaključnem nastopu 13.6.2011 v dvorani PŠ Urška; in je bil prvi dekan Tomaž Ambrož (1948-2014), kot tudi ustanovitelj prve slovenske Akademije za ples.

Tomaž Ambrož je ustanovil plesno šolo Urška, bil avtor Maturantske parade, sicer je bil tudi priznani slovenski plesalec, koreograf in pedagog, ki je učil družabne plese, rokenrol, breakdance ter treniral športni ples. Tudi je pospremil prve diplomante Akademije za ples (1914), ob tem še najavil nujne programske spremembe AP, ki jih je planiral, ampak jih žal ni več dočakal. V šolskem letu 2016/2017 se je na novo organizirala slovenska Akademija za ples v univerzitetnem sklopu Alma Mater Europaea/ AMEU-ECM, kot visokošolski študijski program prve stopnje po bolonjski prenovi za študij plesa. 17. junija 2017 je znova sledila zaključna predstava AMEU Akademije za ples, takrat na odru Plesnega teatra Ljubljana. Tako se z letošnjim Gala plesnim večerom obeležuje 15. obletnica, od tistega prvega in zgodovinskega leta 2011. Tako je letos steklo deset let od ponovnega vpisa študentov (2016/ 2017) na Akademijo za ples zato je bil letošnji Gala plesni večer pravzaprav slavnostni večer tako zgodovinskih kot novih začetkov.

Plesno slavje se je začelo v polni dvorani, s plesno uverturo v koreografiji Igorja Kirova, ko je svetloba presvetlila oder in so v korakih kola prostor zaobjeli študenti 1.,2. in 3. letnika sodobne in jazz smeri: Orly Manakhimov, Dunja Gavrilov, Alina Košir, Farah Jušić, Tjaša Cerkovnik, Margarita Šunjić, Aline Spilek, Nika Murtič, Dan Luzar, Noelani Ban, Filip Likič in Niko Herega; glasba/ Kočani orkestar – L´Orient Est Rouge. V belo-krem kostumih, s cvetličnimi venčki, ki so ovele glave študentk, v kostumih s pridihom narodnih noš, so držeč se za roke veli po odru korake Balkana, poskakovali od počepa do višin, se preskakovali in v svojih solo plesnih utripih slikovito povezovali narodno veselje s sodobnim zračnim atrakcijami, ob poudarjenih ritmih balkanskega melosa, predvsem pa izžarevali svoji plesni žar.

Za njimi se je znova spustila rdeča zavesa, saj je po sporedu sledil pozdravni nagovor. Moderatorka Ana Vodišek, sicer plesalka, pedagoginja, koreografinja, je pozdravila vse prisotne in na oder povabila slavnostne govornike. Kot prva je na oder stopila izr. prof. dr. Barbara Toplak Perovič, direktorica Akademije za ples, ki se je v svojem spodbudnem govoru dotaknila tudi perečega problema plesne Akademije. Ko država Slovenija že od samega začetka, kot tudi vsa ta leta, nima posluha za plesno Akademijo. Gala večer je počastila in pozdravila gostja, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo Uršula Menih Dokl, ki se je poglobila v vrednote plesne umetnosti, ob tem še poudarila posebno mesto, ki ga ima Univerza AMEU- Akademija za ples, ki s svojimi študijskimi programi gradi tako strokovno, kot umetniško nadgradnjo plesne umetnosti. Na oder je stopil tudi prof. dr Svebor Sečak, dekan Akademije za ples, za izhodišče svojega nagovora pa posredoval citat Marte Graham: ‘Svoboda se rodi iz discipline’, kar je tudi temelj programskega delovanja plesne Akademije, kot je poudaril: ‘Resnična ustvarjalnost ne nastaja iz naključja, temveč iz predanega dela, vztrajnosti, in poglobljenega razumevanja telesa. Ples tako ni le izraz, temveč proces-pot obvladovanja forme do presežnosti.’

Nato je sledil program na praznem odru, ki se je povsem odpiral plesni energiji in ekspresiji izvedb, ko so plesalci skoraj poldrugo uro plesali v presežkih kondicije in v pestri raznolikosti plesnih form in s svojim plesnim žarom navdušili prisotne gledalce, ki so svoje navdušenje burno izkazovali ob vsaki točki posebej. In to povsem upravičeno, kajti na odru so blesteli izvrstni plesalci iskrivih plesnih potencialov.

Scenski milje je tokrat bogatila le luč, saj je vsak izhod bil primerno svetlobno niansiran; tako kot so bili tudi sodobno ukrojeni črni trodelni plesni kostumi (jakna, maja, top , dolge ohlapne hlače), ki so se hitro izmenjavali ter primerno preoblikovali ob danih izhodih. Plesalce so krasile še dodatne kostumske kreacije ter barvitosti, vezane na posamične koreografske izvedbe. In so se plesne točke tekoče izmenjevale, da se je dobil vtis zaokrožene plesne celote. Kljub pestri programski raznolikosti študijskih programov, so študenti vseh treh letnikov blesteli tako v skupinah kot tudi v solo izvedbah.

Po uverturi in pozdravnih nagovorih, se je program začel z koreografijo Rosane Hribar ob nastopu študentov 1., 2., in 3. letnika sodobne in jazz smeri: Aline Spilek, Dan Luzar, Noelani Ban, Filip Likić, Niko Herega, Orly Manakhimov, Dunja Gavrilov, Alina Košir, Farah Jušić, Nadya Alexander, Tjaša Cerkovnik, Sofija Kozarić, Anastasia Svirko, Margarita Šunjić; glasba: David Garret-Dance of Knights, S. Prokofjev -Romeo in Julija). Tokrat je svetlobo odra zameglil rahlo razpotegnjen megleni oblak, na oder pa so prihajali zamaskirani vitezi plesa ob glasbi Davida Garreta, ki združuje klasiko Prokofjeva (balet Romeo in Julija) z moderno glasbo heavy metala. Ko ostrina violinskih strun zareže v plesno tkivo, se v plesu viteške maškarade odpirajo rane in se gosti tragika usodnih dejanj, ki so pripeljala do tragediji mladih ljubimcev. Tako kot rezki zvoki violin zarežejo v zrak (scene) in bobni diktirajo čas, se črna (pogrebna) karavana ovija v črnino, v plesu kontrakcij, ostrine, in blodnih sugestij. Ko še glas zakrkne in se ne izkriči…

In je že sledila nova koreografija Rosane Hribar namenjena izvedbi študentk 2. in 3. letnika sodobne in jazz smeri: Orly Manakhimov, Dunja Gavrilov, Alina Košir, Farah Jušić, Nadya Alexander, Sofija Kozarić, Anastasia Svirko, Tatiana Filipenko, Margarita Šunjić; glasba: D. Shostakovich-Jazz Suite No.2.: VI. Walzt No. 2, Stevan Sloane & Runfunk – Symphonie Orchester Berlin.

Ko so prvi nastopajoči odhajali, je že prihajala druga skupina, razvrščena v manjše skupine, ki so na oder vstopale z velikimi rdečimi pahljačami v rokah in se razvrščale po odru. Ob melodiki Šostakovičevega valčka 2, so elegantno drsele po tleh s pridihom španske drže in figuralike, kar je še posebej prišlo do izraza v gibkih prepletih polkrožnih rdečih pahljač ter temnih kostumov.

Ob odhodu (španske) skupine, je na odru ostala Tatiana Filipenko, študentka 3. letnika sodobne plesne smeri, Na vrsti je bila njena koreografija – avtorski solo na glasbo: Omer Tanas, The Most Beautiful Adagio in Rahmaninov Style. Je neopazno obležala vtisnjena v tala, ob glasbi pa se je vidno premikala, prebujala, kot bi iskala izhod iz talnega primeža, da bi lahko zaplesala svojo sodobno kreacijo v sožitju z liriko klavirskih tipk. Končno osvobojena se je dvignila na podij in zaplesala dozdevne trenutke (osebnega) osvobajanja in odšla.

Takoj zatem so oder zasedli študenti 1. letnika sodobne in jazz smeri, v koreografiji Petre Gabor ter izvedbi: Aline Spilek, Nika Murtič, Dan Luzar, Noelani Ban, Filip Likić, Niko Herega; glasba: F. Schubert-Serenade. Navdihnjeni z romantično glasbo Schubertove Serenade so v belini plesnih kostumih odigrali svoj Labodji spev v medsebojnih kontaktih, novodobnih plesnih atrakcijah, v višinah skokovitih poletov , posamično ali v parih, predvsem pa se predstavili kot skupina, ki je na Akademijo za ples prišla, da nadgradi svoja že poprej dobro osvojena plesna obzorja. V skupini so tudi trije študenti: Filip Likić, vpisan na jazz smer, Kanadčan, Dan Luzar, step plesalec slovenskih korenin, ki je skupaj z Nikom Herego vpisan na sodobno smer.

Študenti 2. in 3. letnika sodobne smeri, so nastopili v koreografiji Mojce Majcen: Orly Manakhimov, Dunja Gavrilov, Alina Košir, Farah Jušić, Nadya Alexander, Tjaša Cerkovnik, Sofija Kozarić, Anastasia Svirko, Rea Vogrin in Sašo Štrukelj; glasba: Karl Jenkins, Carmine Lauri, David Alberman, London Symphony Orchestra, Palladio: I Allegretto. Koreografija sloni na močeh ponavljajočih se utripov dramatičnega ritma, ki izvira iz neobaročne glasbe Karla Jenkinsa Paladio: I Allegretto. V črnih kostumih, in simboliki zavezanih kravat so nastopajoči odločnih korakov zaobjeli plesni prostor, kjer so se vrstile gibke formacije plesnih pospeškov, nato so se razpršili v presežkih moči in hitrosti v gibke atrakcije suverenih duetov, tercetov in solo utripov.

V koreografiji Tamása Tuze so v malce drugačni sestavi, znova nastopile študentke 2. in 3. letnika sodobne smeri: Orly Manakhimov, Dunja Gavrilov, Alina Košir, Farah Jušić, Nadya Alexander, Tjaša Cerkovnik, Sofija Kozarić, Anastsia Svirko, Tatjana Filipenko na glasbo: Lava Kovača Cogito. Glasba Lava Kovača Cogito (mislim) je nastajala ob istoimeni avtorski predstavi koreografa in režiserja Tamása Tuze v produkciji Zavoda En-Knap (2021), ki raziskuje miselne vzorce posameznika, njihove ego-utripe ter njih vpliv na druge (ko mislim-sem-in delujem). Ob glasbi in v koreografiji Tamása Tuze se devet študentk razlikuje že po barvitosti in formi oblačil, medtem, ko se njihovi ego-utripi odsevajo v mimohodih, gradijo pa se v dramatiki padcev, vzponov in medsebojnih odnosih.

In je sledil nastop študentk 1. letnika urban/hip hop smeri: Nina Vatroslava Milas, Wiktorija Wiak, Lara Brance in Ioama Carina Mazare, ki so se sproščeno predstavile v koreografiji Željka Božiča, pedagoga, ki hip hop zna približati vsakomur, ki si to le želi. Željko zna poskrbeti za suvereno nadgradnjo izvedbe in uporabi glasbo Dennisa Cruza (ft. Leo Wood: To Burn (extended mix). Vse štiri so korakoma v hlačnih kostumih vstopile v plesni prostor, se združile z osnovnim ritmom korakov hip hopa, svoje plesno navdušenje pa iskrile v pogledih in nasmeških.