30 LET PO GENOCIDU: Pred 30 leti v Srebrenici pobili več kot 8000 Bošnjakov (kronologija)

Te dni mineva 30 let od genocida v Srebrenici, največjega pokola v Evropi po drugi svetovni vojni. Srebreniški genocid je tako kot danes dogodki v Gazi žalosten simbol nesposobnosti mednarodne skupnosti, da bi preprečila grozodejstva. Sledi kronologija nekaterih dogodkov, kot jih navajajo haaško sodišče in tuje tiskovne agencije.

9. januar 1992 – Del srbskih poslancev v parlamentu takratne socialistične republike BiH je sprejel odločitev o razglasitvi “republike srbskega naroda v BiH”, ki se je kasneje preimenovala v Republiko Srbsko.

3. marec 1992 – Na podlagi referenduma 29. 2. in 1. 3., ki so ga večinoma bojkotirali bosanski Srbi, je Bosna in Hercegovina razglasila neodvisnost.

6. april 1992 – Neodvisnost BiH je priznala Evropska skupnost. Sile bosanskih Srbov, srbskih paravojaških skupin in Jugoslovanske ljudske armade, ki je bila pod nadzorom Beograda, so začele topniške napade na obkoljeno Sarajevo. S tem se je začela vojna v BiH, ki je trajala do konca leta 1995. Zahtevala je več kot 100.000 življenj, 2,2 milijona ljudi je bilo prisiljeno zapustiti svoje domove. Še vedno je pogrešanih 7600 ljudi, navaja portal Radio Slobodna Evropa. Od začetka so spopadi potekali tudi v porečju reke Drina na vzhodu BiH, kjer leži Srebrenica.

16. maj 1992 – Skupščina Republike Srbske je med šestimi strateškimi cilji srbskega naroda navedla odpravo reke Drine kot “meje, ki ločuje srbski državi” – Srbijo in Republiko Srbsko. Načelnik generalštaba vojske Republike Srbske (VRS), general Ratko Mladić je 19. novembra 1992 podpisal odlok o uresničitvi tega cilja.

Pod poveljstvom Naserja Orića se je bošnjaška enklava na območju Srebrenice, ki je bila podobno kot Žepa in Goražde ozemeljski otok pod nadzorom večinsko bošnjaške Armade BiH (ARBiH) sredi ozemlja pod nadzorom VRS, začela širiti na okoliška območja. Največji obseg je dosegla januarja 1993 – 900 kvadratnih kilometrov -, a je bila zaradi izolacije in napadov VRS vselej ranljiva.

V tem obdobju sta obe strani izvajali napade. Prelomnica je bil januarja 1993 napad na vas Kravica, ko so na pravoslavni božič bošnjaške sile pobile 46 srbskih prebivalcev. Po tem napadu so pripadniki VRS do marca 1993 izvajali obsežno protiofenzivo na enklavo, kamor se je pred napadi zateklo bošnjaško prebivalstvo. Tako je bilo okoli 60.000 ljudi stisnjenih v goratem območju s središčem v Srebrenici na okoli 150 kvadratnih kilometrov velikem območju.

11. marec 1993 – V Srebrenico je prišel poveljnik mirovnih sil v BiH (Unprofor), francoski general Philippe Morillon in ljudem zagotovil, da so odslej pod zaščito ZN.

16. april 1993 – Varnostni svet Združenih narodov je z resolucijo 819 območje Srebrenice razglasil za prvo varovano območje pod nadzorom modrih čelad. Kanadske modre čelade so vzpostavile nadzorne točke, prvi ukrep pa je bila razorožitev prebivalstva.

Napadi bosanskih Srbov so se nadaljevali, modre čelade so jih beležile, a mandata za ukrepanje niso imele. V enklavi so bile humanitarne razmere vse slabše, primanjkovalo je hrane zaradi srbske blokade, s katero so jih hoteli prisiliti k odhodu.

8. marec 1995 – Predsednik Republike Srbske in vrhovni poveljnik njene vojske Radovan Karadžić je podpisal direktivo številka 7, s katero je naložil “ustvarjanje popolne negotovosti, neznosnosti in pomanjkanja možnosti za nadaljnje preživetje in življenje ljudi v Srebrenici in Žepi”.

6. julij 1995 – Sile VRS pod poveljstvom Mladića in načelnika štaba Drinskega korpusa Radislava Krstića so v okviru operacije Krivaja 95 začele ofenzivo na Srebrenico, kjer je bilo okoli 300 nizozemskih modrih čelad.

9. in 10. julij 1995 – Karadžić izda ukaz za zavzetje Srebrenice.

11. julij 1995 – “Napočil je čas, da se maščujemo Turkom,” je pred kamerami srbskih medijev ob vstopu v večinoma prazno Srebrenico zmagoslavno napovedal Mladić. Kot Turke je zaničevalno imenoval Bošnjake, ki so jih nato sile pod njegovim poveljstvom od 12. do 19. julija pobile več kot 8000.

Poveljnik nizozemskih modrih čelad Thom Karremans je prosil za zračno podporo Nata, a razen nekaj obstreljevanj 11. julija večje akcije ni bilo. Bosanski Srbi so grozili s smrtjo nizozemskih modrih čelad, ki so jih zajeli pred tem, ter zahtevali umik Unproforja iz mesta.

Srbske sile so vstopile v skoraj prazno Srebrenico, saj se je v oporišče modrih čelad v bližnjih Potočarih zateklo kakih 30.000 ljudi v upanju, da bodo tam zaščiteni. Okoli 15.000 moških in fantov pa se je v noči po padcu enklave 12. julija odpravilo proti Tuzli na ozemlje pod nadzorom ARBiH v koloni, ki je danes znana kot marš smrti, saj ga je preživela le tretjina. Ostali so umrli v zasedah, zaradi izčrpanosti, velika večina pa se je predala ali so jih zajele sile VRS in nato pobile.

Pobile so tudi moške in fante, ki so jih ločili od žensk, otrok in starejših v Potočarih, kjer je imel v tamkajšnji nekdanji tovarni akumulatorjev sedež Unprofor. O prvih večjih usmrtitvah, po okoli tisoč moških, so poročali 14. julija iz Orahovca in blizu Petkovcev. Do 19. julija 1995 so sile VRS v več množičnih pobojih ubile več kot 8000 Bošnjakov, kakih 25.000 žensk, otrok in starejših oseb pa so iz Potočarov z avtobusi in tovornjaki prepeljali na območje pod nadzorom ARBiH. V pobojih je sodelovala tudi zloglasna srbska paravojaška enota Škorpijoni.

21. november 1995 – Predsedniki BiH Alija Izetbegović, Hrvaške Franjo Tuđman in ZR Jugoslavije Slobodan Milošević so v Daytonu v ZDA sklenili mirovni sporazum, s katerim se je končala vojna v BiH. Podpisali so ga 14. decembra 1995. V skladu z njim je BiH razdeljena na dve entiteti, Federacijo BiH in Republiko Srbsko, v kateri se nahaja tudi Srebrenica, ter distrikt Brčko.

2. avgust 2001 – Na sojenju Krstiću je Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY) pokol v Srebrenici opredelilo kot genocid. V izreku prve sodbe zaradi genocida v Evropi ga je zaradi sodelovanja v njem obsodilo na 35 let zapora. Doslej je bilo zaradi genocida na tem sodišču in sodiščih v BiH obsojenih več kot 50 oseb.

26. februar 2007 – Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ) je v tožbi, ki jo je proti nekdanji ZRJ oz. njeni naslednici Srbiji in Črni gori leta 1993 vložila BiH, pokol v Srebrenici opredelilo kot genocid.

Najbolj odgovorna za genocid, Karadžić in Mladić, sta bila na ICTY zaradi genocida in drugih zločinov med vojno v BiH obsojena na dosmrtni zapor.

15. januar 2009 – Evropski parlament je v resoluciji o Srebrenici 11. julij razglasil za evropski dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici.

23. julij 2021 – Takratni visoki predstavnik mednarodne skupnosti v BiH Valentin Inzko je s spremembo kazenskega zakonika zanikanje genocida razglasil za nezakonito in zakonsko kaznivo na celotnem ozemlju BiH. V Republiki Srbski temu kljubujejo.

23. maj 2024 – Generalna skupščina ZN je določila 11. julij za mednarodni dan spomina na genocid v Srebrenici. Za resolucijo je glasovale 84 članic ZN, tudi vse države z območja nekdanje Jugoslavije, razen Srbije.