10 let bloga Lahkih nog naokrog

Te dni mineva 10 let od tistega pritiska na gumb “ustvari blog”. Kar je bilo na začetku mišljeno kot sprotno javljanje s potovanja po Avstraliji in Novi Zelandiji, je preraslo v prav zaresen popotniški blog, ki poleg najinih vtisov vsebuje tudi številne koristne informacije za druge popotnike, hkrati pa kot stranski produkt združuje še najina potopisna predavanja, zemljevide sveta, popotniški koledar in storitve svetovanja oz. pomoči pri organizaciji potovanj. Ko takole pogledava nazaj, si ne moreva pomagati, da ne bi bila ponosna na to, kar sva ustvarila.

Eno izmed sedmih čudes sveta: Kitajski zid

Na prvi pogled morda deluje, da za blogom načeloma stojim jaz, Katarina. Res je, da jaz napišem okoli 95% prispevkov za blog in pripravim prav toliko objav na socialnih omrežjih. Odgovarjam na večino emailov in sem načeloma obraz tega bloga. Rok je bolj v ozadju, a ne pomeni, da ni aktiven. On skrbi za tehnični del bloga, za prekrasne fotografije, predvsem pa je on tisti, ki kakšno stvar premakne naprej. Jaz bi razmišljala in se odločala, če se splača, on pa stvari kar naredi. Preberite nadaljevanje in boste videli, kako je to zgledalo.

Kako se je začelo?

Od kod ideja za blog?

Leta 2014 in 2015 sva veliko potovala. Predvsem sva izkoriščala poceni letalske karte po Evropi, pa bila sva na backpackerskem potovanju po JV Aziji in odpravljala sva se v Avstralijo in na Novo Zelandijo. Takrat še ni bilo (toliko) socialnih omrežij in tipičen način komunikacije z domačimi je bil preko smsov. Ki pa so iz tujine dragi. Pa sploh, če ti enkrat piše oči, drugič mami, tretjič sestra itd. Rok je preprosto ugasnil telefon na potovanjih in se s tem ni ukvarjal (pa tudi njegovi domači se niso vsakodnevno zanimali, kje sva in kako se imava). Nas pa je doma več, bolj smo zgovorni in je bilo tudi komunikacije več. Tako je Rok prišel na idejo, da bi za potovanje po Avstraliji imela nek blog, kamor bi sproti napisala, kako se imava, kje sva in kaj se nama dogaja. In potem bi tam lahko vsi naenkrat prebrali in bi vsi vedeli, da se imava fino, da sva živa in zdrava