Kako dan mrtvih, 1. november, obeležujejo po Evropi?

Vsakega prvega novembra ljudje po Evropi znova premislijo o minljivosti življenja in vrednosti spomina. Čeprav je praznik povezan s tišino pokopališč, svečami in krizantemami, nosi povsem različne obraze od severa do juga celine. V nekaterih državah je to dan spokojnosti in molitve, v drugih dan praznovanja življenja, ponekod pa se prepleta s starimi poganskimi običaji, ki so preživeli stoletja.

Spomin, tišina in svetloba

V Sloveniji ima 1. november, dan spomina na mrtve, izrazit simbolni pomen. Ljudje obiščejo grobove, jih očistijo, prinesejo sveže cvetje in prižgejo sveče. Pokopališča se spremenijo v morje svetlobe, tišina pa zamenja običajen vsakdanji vrvež. V zraku je občutek spoštovanja in povezanosti, saj se družine zberejo, obiščejo sorodnike, ki jih morda že dolgo niso videli, in skupaj obudijo spomine na tiste, ki jih ni več.

Ta dan je v Sloveniji tudi dela prost, zato se večina ljudi lahko posveti družini in obisku pokopališč. Krizanteme so postale skorajda uradni cvet praznika, njihova trpežnost simbolizira vztrajnost spomina in neuničljivost vezi med živimi in mrtvimi.

Pokopališče

Hrvaška – tihi rituali in vonj borovcev

Na Hrvaškem se 1. november imenuje Dan mrtvih ali Svi sveti. Tradicija je podobna slovenski, vendar z nekaj značilnimi razlikami. Po obali ljudje pogosto nosijo na grobove vejice borovcev, lovorja in oljčnih vej, kar daje pokopališčem poseben mediteranski vonj.

Sveče, imenovane lampioni, gorijo pozno v noč in ustvarjajo toplo rdečo svetlobo, ki spominja na ogenj ognjišč iz preteklosti. Hrvaški verniki obiskujejo tudi svete maše, zlasti v manjših mestih, kjer se zbere celotna skupnost. V Dalmaciji se pogosto pripravi družinsko kosilo, pri katerem se govori o pokojnih in se v spomin nanje nazdravi z domačim vinom.

Italija – dan svetnikov in kostanj na ognju

V Italiji 1. november imenujejo Ognissanti, kar pomeni vsi svetniki. Naslednji dan, 2. november, pa je posvečen izključno spominu na umrle. Obe priložnosti sta tesno povezani in večina Italijanov ju obeležuje z obiskom grobov, polaganjem cvetja in sveč ter z družinskimi srečanji.

V številnih pokrajinah, zlasti v Toskani in Emiliji-Romanji, se ta dan povezuje tudi s kulinariko. Pečejo kostanj, pripravljajo piškote imenovane “ossi dei morti” – kosti mrtvih – in delijo jih otrokom kot opomnik, da smrt ni nekaj, česar bi se morali bati, temveč naravni del življenja. V južni Italiji, zlasti na Siciliji, starši otrokom na ta dan pustijo darila, ki naj bi jih prinesle duše pokojnih sorodnikov.

Francija – tiha eleganca krizantem

V Franciji je 1. november državni praznik, imenovan La Toussaint. Francoska tradicija se močno naslanja na simboliko cvetja. Krizanteme so tudi tu glavni znak spoštovanja, vendar jih Francozi redko uporabljajo za druge priložnosti, saj so izključno povezane s smrtjo in spominom.

Pokopališča so urejena z natančnostjo, značilno za francoski okus. Družine pridejo v tišini, polagajo cvetje, pogosto v lončkih, in se zadržijo le kratek čas. Po obisku grobov se mnogi odpravijo v restavracije, kjer skupaj obedujejo, kar daje prazniku občutek prefinjene melanholije.

Poljska – morje sveč in množice ljudi

Poljska obeležuje Dan vseh svetih v velikem slogu. Pokopališča so dobesedno preplavljena s svečami in cvetjem. Mesta zapirajo ceste okoli pokopališč, da bi omogočila dostop množicam. Ljudje pridejo iz vseh delov države, pogosto že dan prej, da obiščejo grobove svojih prednikov.

Zvečer 1. novembra se nad številnimi mestnimi pokopališči razlije ocean svetlobe. Vzdušje je skoraj čarobno, hkrati pa tudi spoštljivo. Poljaki menijo, da je obisk groba tudi izraz nacionalne identitete in pripadnosti družini. Na ulicah prodajajo tople pijače in jedi, najpogosteje pieroge ali sladke rožičeve kolače, kar daje prazniku tudi družabno noto.

Španija – ples, kostanj in poezija

V Španiji je 1. november Dìa de Todos los Santos, dan vseh svetih. Praznik združuje verske in ljudske običaje, ki se razlikujejo po regijah. V Kataloniji je ta dan znan po prazniku “La Castanyada”, ko se jedo pečeni kostanji, sladke buče in marcipanovi kolački v obliki kosti.

V Madridu in Andaluziji obiskujejo gledališke predstave, posvečene smrti, pogosto v čast španskemu pesniku Joséju Zorrilli, avtorju Don Juana Tenoria. Po tradiciji si pari ob koncu predstave izmenjajo rože, kar simbolizira zmago ljubezni nad smrtjo.

V Galiciji pa ohranjajo stare keltske elemente, povezane z dušami prednikov. Tam se prižigajo bakle, ljudje ob večerih sedijo ob ognju in pripovedujejo zgodbe o preminulih.

Nemčija – spomin z razmislekom

Nemci praznujejo dan spomina nekoliko drugače. V večini zveznih dežel ni dela prost dan, vendar mnogi vseeno obiščejo pokopališča. Tradicija se povezuje tudi z drugo polovico novembra, ko praznujejo “Totensonntag”, nedeljo mrtvih, ki jo je uvedla protestantska cerkev.

V tem času se izogibajo zabavam, koncertom in porokam. Poudarek je na introspekciji in tihem spominu. Na grobove postavljajo borove vejice in venčke, kar naj bi simboliziralo upanje in večno življenje.

Madžarska – toplina sveč in duhovni mir

Na Madžarskem se dan mrtvih imenuje Mindenszentek. Grobovi so okrašeni z belimi cvetovi in številnimi svečami. Družine pogosto pripravijo mizo za skupno večerjo, na katero postavijo krožnik tudi za pokojne člane družine, da se simbolno pridružijo obedu.

V nekaterih vaseh še vedno obstaja navada, da ljudje pustijo hrano na okenski polici, saj verjamejo, da duše umrlih tisto noč obiščejo svoj nekdanji dom.

Češka in Slovaška – toplina v srcu

V češčini in slovaščini se praznik imenuje Dušičky. Pokopališča postanejo središča dogajanja, kjer ljudje prižigajo sveče, nosijo cvetje in se srečujejo s sorodniki. Čeprav gre za resen praznik, ima tudi prijetno toplino. Otroci pomagajo pri čiščenju grobov in postavljanju sveč, odrasli pa se spominjajo z zgodbami in pesmimi.

V večjih mestih se v tem obdobju prirejajo tudi koncerti sakralne glasbe, ki poudarjajo duhovno dimenzijo praznika.

Irska – korenine v starem Samhainu

Na Irskem ima praznik poganske korenine. Tam so ga poznali že pred prihodom krščanstva kot Samhain, čas, ko se svet živih in mrtvih najbližje dotakneta. Zanimivo je, da je prav iz teh običajev pozneje nastala Noč čarovnic.

Danes Irci 1. november praznujejo mirno, brez pretiranega verskega obredja. Družine obiščejo grobove, ponekod pa še vedno prižgejo sveče na pragu doma, da bi duše našle pot.

Skandinavija – svetloba v temi

Na severu Evrope, na Švedskem, Norveškem in Finskem, ima dan spomina posebno moč. Ker so dnevi kratki, sveče na pokopališčih ustvarjajo čudovito svetlobo v temi. Na Švedskem se praznik imenuje Alla helgons dag in je dela prost dan. Ljudje obiščejo grobove in se zvečer zberejo ob domačih mizah.

Na Norveškem je tradicija nekoliko preprostejša, vendar še vedno zelo spoštovana. Verniki prinašajo cvetje in prižigajo sveče, v cerkvah pa se berejo imena umrlih.

Na Finskem je praznik povezan s toplino domačega ognjišča. Po obisku pokopališča se družine vračajo domov, prižgejo sveče na okenskih policah in obujajo spomine v tišini.

Velika Britanija – med spominom in tradicijo

V Veliki Britaniji 1. november ni državni praznik, vendar ima cerkveni pomen. Angleška cerkev praznuje All Saints’ Day, naslednji dan pa All Souls’ Day. V številnih cerkvah potekajo maše in molitve za duše umrlih.

V nekaterih mestih, zlasti na podeželju, se še vedno ohranjajo stari običaji, kot je peka torte za mrtve, imenovane “soul cake”. Otroci so jih nekoč dobivali v zameno za molitev za duše, kar je pravzaprav predhodnik današnjega “trick or treat”.

Romunija in Bolgarija – med svetim in mističnim

V pravoslavnih državah, kot sta Romunija in Bolgarija, ima spomin na mrtve drugačen ritem. Verniki večkrat letno praznujejo dneve spomina, imenovane “pomana”. 1. november pa je bolj posveten in manj uradno verski, vendar ljudje še vedno obiščejo pokopališča in delijo hrano revnim v spomin na pokojne.

V Transilvaniji se ohranja tudi verovanje, da duše umrlih potujejo po svetu v tem času, zato doma pustijo gorečo svečo, da jim osvetli pot.

Evropa v spominu – različna pot, isti namen

Čeprav se obredi razlikujejo, jih povezuje enaka misel. Spoštovanje življenja in preteklosti. Sveče gorijo v vsaki državi, a vsaka plamen nosi svoj značaj, svoj ton in vonj. Na jugu diši po vinu in kostanju, na severu po vosku in borovcih.

Vse te različnosti dajejo evropskemu prazniku edinstveno toplino. Kljub temu da je osrednja tema smrt, je sporočilo polno življenja. Spomin namreč pomeni, da tisti, ki jih ni več, še vedno obstajajo. V naših mislih, besedah in dejanjih.

Pregovori za november

Ikebana – aranžmaji za prvi november

Objava Kako dan mrtvih, 1. november, obeležujejo po Evropi? se je pojavila na Vse za moj dan.