Živeli atiji in mamice!

Kako smešno je pomisliti, kaj si otroci najbolj zapomnimo o svojih starših! Ko se sprehajam skozi spomine iz otroštva, se ustavljam ob precej vsakdanjih trenutkih, drobnih iskricah: avtopralnica z atijem, večerni sprehodi v temi z jabolkom v roki, skupne igre, risanje risbic, za katere nam je mami dala posebno motivacijo (kdor ve, ve!), hihitanje ob »neumnostih«, ki smo jih lahko jedli samo ob posebnih priložnostih, obiski knjižnice, skupne dogodivščine na počitnicah in izletih, peka prazničnih piškotov in barvanje pirhov … Na misel mi pride še kakšna tragična prepoved, ki se mi zdaj zdi smešna, pa trenutek ponižnosti, ko so se mi starši opravičili in spremenili svojo odločitev glede »kazni«. Na prvi pogled čisto nič posebnega. Če pa pomislim še enkrat, v naštetem najdem veliko posvečenega časa (posebej dragocen je bil tisti »ena na ena«), organsko predajanje ključnih vrednot, učenje, da je življenje treba jemati resno, ampak ne čisto vedno … Vse to pa spremljajo občutki sprejetosti,...