Živadinov: Bog ustvarja, človek lahko umetnost le proizvaja

Dobitnik letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo Dragan Živadinov pravi, da kot vsi gledališki režiserji in atraktorji v odrsko središče gleda z roba, iz dvorane. Leta 1995 je s stilno formacijo telekozmizem vstopil v polstoletni gledališki projektil 1995-2045 - Noordung, ki se uprizarja vsakih deset let. Leta 1998 je postal kandidat kozmonavt, leta 1999 pa je realiziral Biomehaniko Noordung, prvo celovito predstavo v pogojih breztežnosti. V ruskem Zvezdnem mestu je bila leta 2005 prva predstava, druga ponovitev desetletje kasneje v vitanjskem Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij. Tretja ponovitev bo letos. Na zadnji leta 2045 namerava v vesolje izpustiti umetniške satelite preminulih igralcev in ukiniti svoje telo. Takrat bo star 85 let.

Že desetletja ustvarjate unikaten gledališki univerzum, ki preči različna umetniška polja. Ob tem gre omeniti vsaj dve predstavi - leta 1986 ste režirali prelomen Krst pod Triglavom, leta 2018 pa v Slovenskem mladinskem gledališču skupaj z Dunjo Zupančič in Janezom Pipanom predstavo o Odilu Globočniku, ki je premiero doživela v času negotovosti pred morebitnim izbruhom novega svetovnega spopada, vzponov nacionalizmov in rasizmov, kar je zelo aktualno. Kaj menite, kako ste zaznamovali slovensko gledališko krajino? Je bilo v ozadju prizadevanje, da bi legitimirali alternativo tradicionalnemu gledališču in premikali meje gledališke konvencije?

Res je, v obeh ključnih obdobjih svojega umetniškega življenja sem v scenskem prostoru proizvajal združeno umetnost. Razvojno umetnost pa le z Dunjo Zupančič. Nisem pa ustvarjal umetnosti, ker Bog ustvarja, človek proizvaja. Torej proizvedel sem štiriinštirideset predstav. Od tega devet z umetniki in umetnicami iz kroga Neue Slowenische Kunst, ostalih petintrideset pa z Dunjo Zupančič.

Gledališče ljudem večinoma pomeni prostor doživljanja konflikta kot akta volje oziroma drame kot razburljivega dogodka. Neverjetno, kako ljudje, dokler nismo sami vpleteni v konflikt, z užitkom in strastjo gledamo vanj. Za umetnost pa je bistvena in ključna proizvodnja prvega izhodiščnega smotra in končnega smotra gledališča. Prvi smoter so naši stari opravili že zdavnaj. Ta proces se je začel pred štirimi tisočletji. Z gledališčem so konstruirali religijo in jo opremili s strojnico obredja. Danes ima vsak gledališki umetnik ali umetnica od Osla na Norveškem pa vse do gledališč na drugi strani oceanov svoj globinski vzrok, da deluje v gledališkem civilizacijskem vektorialu. Mene so najbolj pritegnili trije gledališki vektorji: filozofija skupnega podviga, abstrakcija (proti mimezisu) in (gledališka) ponovitev.

To pa je že dovolj, da sem moral premikati ukoreninjene navade, od retrogardizma z Neue Sloweinsche Kunstom do postgravitacijske umetnosti z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem. Po srečanju s Frederickom I. Ordwayem III. sem začel usmerjati vse svoje moči v končni gledališki smoter. Metodološko ga procesiram s praznotelesno gledališko režijo petdesetletne gledališke predstave Noordung: 1995-2045.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku