Žiga Lin je imel boljši timing od sestre Eve Aline

Žiga Lin Hočevar je še enkrat dokazal, da spada v vrh evropskega in svetovnega kanuja. Pri 17 letih je še drugič zapovrstjo osvojil kolajno na evropskem prvenstvu, lanski zlati v Tacnu je dodal še bronasto na olimpijski progi v Parizu, kjer lani na olimpijskih igrah ni nastopil.

Na reki Marni je stopnjeval svoje nastope, po osmem mestu v kvalifikacijah in devetem v polfinalu je bil najboljši, ko je bilo to najbolj potrebno, v finalu. V njem sta ga premagala le Španec Miquel Trave in olimpijski prvak Nicolas Gestin, ki se je moral tokrat zadovoljiti z drugim mestom. Omenjena sta do uspeha prišla zasluženo, saj sta bila najhitrejša na vseh ravneh te tekme.

“Ni perfektno, kot je bilo lani v Tacnu, je pa zelo, zelo, zelo dobro. Še posebno, ker sem imel veliko težav v pripravljalnem obdobju. Se je pa videlo, da so bile še rezerve, da bi lahko tudi zmagal. Nekatere odseke sem celo v polfinalu bolje odpeljal kot v finalu, tako da če bi lahko združil najboljše dele današnjih voženj, bi lahko spet zmagal. Ni se mi vse ‘poklopilo’, a v tem trenutku sem res vesel, da sem prišel do novega odličja,” je bil dobre volje mladenič, ki je, kot sam pravi, v Parizu doživel najtežje trenutke v svoji karieri.

“Čakanje od kajakaške tekme do polfinalnega nastopa v kanuju so bili najtežji trenutki v karieri. Zelo težko se je bilo zbrati. Želiš v finale, veš, da ti ni treba dati vsega od sebe, veš pa tudi, da imaš le še eno priložnost. Res sem bil pod velikim pritiskom, a na srečo sem ga premagal, vse se je dobro izšlo, uvrstil sem se v finale. Za njega se je bilo lažje zbrati, rekel sem si, če mi uspe, mi uspe, če ne, pa ne. Na srečo se mi je tvegana vožnja dokaj posrečila,” je o svojih težavah in strategiji povedal Ljubljančan.

Že ko je kot peti tekmovalec prišel v cilj s prednostjo več kot petih sekund, je vedel, da bo visoko: “Vedel sem, da je bila dobra vožnja, kam točno pa me bo pripeljala, tega pa nisem vedel. Prepričan sem bil, da bom blizu medalji, 98-odstotno sem menil, da jo imam. O zmagi pa takrat nisem razmišljal, saj sem vedel, da so lahko tudi drugi tako hitri kot jaz. Četrtouvrščeni se mi je močno približal, dva pa sta bila zasluženo boljša. Mogoče so mi za zlato manjkale izkušnje z olimpijskih iger oziroma trening na tej progi.”

Benjaminu Savšku in Luki Božiču se vožnja ni posrečila. Nekdanji olimpijski prvak je bil s šestimi kazenskimi sekundami, toliko jih je imel že v polfinalu, ko je za las ujel zadnje želeno mesto, 11., Božič pa se je z dvema dotikoma vratc uvrstil mesto za njim.

Zelo hitra je bila na zelo zahtevni progi tudi druga predstavnica družine Hočevar, Eva Alina. A ji je najboljši nastop uspel v ne najbolj primernem času. Prepričljivo, za več kot tri sekunde, je bila najhitrejša v polfinalu, njenega polfinalnega časa ni premagala nobena konkurentka niti v finalu, toda sama v odločilnem trenutku ni ponovila polfinalne vožnje in se s štirimi kazenskimi sekundami uvrstila na nehvaležno četrto mesto. Za odličjem je zaostala sekundo in 20 stotink.

“Boli, res sem bila blizu. Dobro bi bilo, če bi lahko vožnji zamenjala. Četrto mesto je nehvaležno, nobeden si ga ne bo zapomnil, jaz si ga bom. Verjamem, da je dobra odskočna deska za naprej. To moram vzeti pozitivno, dokazala sem, da sodim v svetovni vrh in da to, kar sem govorila v napovedih, ni bila laž,” je imela mešane občutka starejša sestra dvakratnega dobitnika kolajne na EP, ki je prepričana, da bo tudi njen čas prišel.

Verjame, da bilo to, da je v finalu startala kot zadnja z najboljšim časom, dragocena izkušnja, priznava, da je bila pred startom živčna: “Čas med obema vožnjama je minil, kot da bi tlesknil, kar naenkrat sem se morala umiriti in zbrati. A menim, da mi je premagati živčnost kar dobro uspelo. Tudi finalna vožnja se mi zdi, da je bila še boljša kot v polfinalu, če ne bi bilo napak in dotikov.”

Alja Kozorog in Lea Novak sta izpadli v polfinalu.

Zmagala je Andorka Monica Doria, druga in tretja sta bili Francozinji Laurene Roisin in Doriane Delassus.