Zgodovinski baletni večer HNK Zagreb na odru mariborskega gledališča s koreografijami Rolanda Petita!

3 hours ago 25

ARTICLE AD

V sredo 29. oktobra je na odru Dvorane Ondine Otta Klasinc SNG Maribor, gostoval Balet Hrvaškega narodnega gledališča/HNK Zagreb z dvema enodejankama legendarnega koreografa Rolanda Petita: L´Arlésienne in Carmen, na glasbo Georgesa Bizeta.

Koreografski opus Rolanda Petita so prvič na Hrvaškem lahko videli ob njihovi letošnji premieri 27. junija; v Sloveniji pa mu prvič sledili ob tokratnem gostovanju naših sosedov. SNG Maribor in HNK Zagreb sta sklenili dogovor o medsebojnih gostovanjih v toku gledališke sezone: dramskih, opernih in baletnih del. In kot se je dalo slediti je Maribor januarja gostil Puccinijevo opero La Bohéma/HNK. S Clugovim baletom Grk Zorba je Balet SNG MB julija osvojil Zagrebčane.

Roland Petit (1924-2011) velja za enega najvplivnejših evropskih koreografov 20. stoletja. Njegova kariera je obsegala več kot pet desetletij ustvarjanja in sodelovanja z največjimi baletnimi zvezdami ter opernimi hišami sveta; postavil je več kot 50 baletov vseh žanrov, med njimi tudi mojstrovine: Le jeune homme et la mort/ Mladenič in smrt 1948), Carmen (1949), Notre – Dame de Paris( 1967) in Turangalili (1968). Koreografiral je za filme, številne znane mednarodne plesalce in ustvaril 176 koreografij. Bil je ustanovitelj Baleta na Elizejskih poljanah (Les Ballets des Champs-Élysées) in Nacionalnega baleta iz Marseilla (Ballet National de Marseille, zanj pa so ustvarjali umetniki, kot so Yves Saint Laurent, Jean Cocteau in Antoni Clavé. Petit je v zgodovino zapisan kot koreograf, ki je mojstrsko združeval baletno virtuoznost z dramatiko plesne izpovedi. Rodil se je v Villemomblu in se je 1933 vpisal v baletno šolo pariške opere, kjer se je učil pri Gustavu Ricauxu. Baletnem zboru pariške opere se je pridružil 1940, plesal pa je repertoar, ki sta ga rekonstruirala Carlotta Zambelli in Albert Aveline med njimi tudi dela Sergeja Lifarja. V istem obdobju je sodeloval še z gospo Rousanne v Studiu Wacker (kjer je srečal Mauricea Béjarta, Violette Verdy in Leslie Caron). Pri svojih 20-ih je zapustil Pariško opero ter začel na svoje, in tako je stekla njegova mednarodna uspešna plesna kariera. Leta 1970 je sprejel ponudbo in je postal baletni direktor Pariške opere, vendar pa je po šestih mesecih odstopil; kajti operno vodstvo se ni držalo pogodbe, delal je v nemogočih gledaliških pogojih, tudi se je zapletlo ob pogojih zaposlovanja mladih plesalcev… (kar tudi nam ni neznanka).

Prvi del baletnega diptiha koreografa Rolanda Petita je bil posvečen njegovemu izjemnemu baletu L´Arlesienne, ki je svojo praizvedbo doživel leta 1974 v izvedbi Nacionalnega baleta iz Marseilla, nastal pa po motivih istoimenske novele in drame Alphonsea Daudeta na glasbo Georgesa Bizeta. V tragični koreografski pripovedi, zasnovani na psihotični obsesiji, nastopa mladenič Frédér/ Takuya Sumitomo iz Provanse, ki je zaročen z Vivette/ Natalia Kosovac, ampak kaj, ko ga je zaznamovalo usodno srečanje z neznano žensko iz Arlesa, za katero hrepeni in trpi, kar preraste v obsesijo, ki ga vodi v pogubo. Ob dveh solističnih vlogah se na odprti sceni vije še plesni ansambel v sestavi: Rizumu Tanaka, Candela Nieto Cortés, Diana Montes Mota, Saya Ikegami, Hinako Shinzaki, Leda Šeparović, Helena Troha, Makeely Georgia Foster, Thomas Boddington, Seth Bromley Clark, Arnau Velazquez Rodriguez, Kornel Palinko, Takahiro Tamagawa, Giovanni Messeri, Andras Podda in Mario Chario Sobrino.
Predstava se začne na odprti sceni kjer se postavi zbor plesalcev, prijateljev in se začne plesno slavje v čast zaročencev. Zbor je odet v dvodelne črne kostume z belo srajco, bluzo. Medtem ko zaročenko krasi klasična bela obleka, ko On, zaročenec, vihra s široko novodobno belino, ter sivimi plesnimi pajkicami. Sprva daje vtis svobodnega mladeniča, nato pa se ob folklornem ritualu počasi zaveda, da gre za dejanje, ki ga mori, kajti zaroke in poroke so bile nekoč (možno tudi še danes) dogovorjene. Sodeč po dresih skupine in njih korakih, se dobi vtis, da se koreografija dogaja na območju južnega Balkana, Grčije… Že na začetku se baletni zbor sooča s folklornimi gibi, ki se figurativno združujejo z baletno klasiko; n.pr. ko se okrogline rok ritualno dvigujejo in se spuščajo do trupa ter v ospredju združuje (križa) s sosedovo roko. Tako se oblikujejo skupinske vrste osmišljenih folklornih oblik, le da tokrat čutno s pridihom ob tenkočutni glasbi Georgesa Bizeta: orkestralni suiti 1 in 2 (aranžma: Tommy Desserre), kar je skladatelj izvirno zasnoval za Daudetovo istoimensko dramsko uprizoritev (1872). Nič manj ni domišljen korak na špicah, ki povezuje ravna folklorna stopala s korakom na baletnih copatah; ko med nezaključenim korakom na obeh špicah, drugo stopalo za tren obvisi ter zravna, kot bi hotelo sestopiti na tla, kar se ne zgodi, ampak se zapiči na špico te noge, in zaključi korak. Izredno zahteven korak v enakih ritmičnih sosledjih; ko pa v enakem ritmu ter zaporedju stopa in sestopa zbor, pa se kar vizualizira ritem poskočnih folklornih korakov z noge na nogo, čeprav brez poskokov. Balet sestavljajo kratki kadri, ki jih oblikuje zbor medtem, ko združuje in razdružuje zaročenca, ki se vedno znova znajdeta na sceni osebne samote, v pas de duexu trpljenja in potrpljenja. Ona je ta, ki ga mazili, lovi, se mu podreja, nastavlja, On pa v svojem trpljenju nenehno išče svoj rešilni izhod, ko mu ga še zbor vedno znova zamejuje. Njun novodobni pripovedni pas de deux je poln čutnih izlivov bolečine, kjer ne govori le baletno telo, ampak vsak pogled, vsak korak, vzgib, tako jasno in celovito izraženo, kot bi ju snemala filmska kamera; ali kot bi sledili verziji nemega filma. V zadnji sceni se zaročenca znajdeta v sobi z odprtim oknom, ko se že Ona zave situacije, in ob odprtem oknu lahko le- še pogleda, do kam je poletelo njegovo odrešeno telo.

Baletni zbor se v tej enodejanki predstavi kot čudovito uglašeno enovito telo, ki se staplja z glasbenim ritmom in podpira glavna junaka. Takuya Sumitomo, prvak baleta HNK Zagreb, je enkratno odigral, tudi doživeto odplesal svojo zahtevno vlogo; saj se je ekspresivno zlil s svojim likom, mladeničem Frédérjem, ko so ob njegovi obsesiji leteli zračni skoki in preskoki, je brezumno preletaval oder v nevrotičnem iskanju svojega izhoda, na trenutke je znal še nežno pristopiti k svoji zaročenki, da bi že naslednjega trenutka bežal pred njo, in končno za vedno zbežal. Vloga Vivette je ženska vloga, primerna času in namenu, ki zahteva veliko potrpežljivosti, odpuščanja ter podpore, ki jo je baletna prvakinja Natalia Kosovac sila tenkočutno in zrelo odigrala, nič manj odlično zaplesala.

Koreografijo L’Arlésienne in Carmen je za HNK Zagreb prenesel baletni mojster Luigi Bonino, dolgoletni sodelavec Rolanda Petita, ob svojem asistentu Gillianu Whittinghamu; obnova scene, svetlobe, in tehnična vizija: Jean-Michel Désiré; obnova kostumov: Aurélie Lyon in baletni mojstrici: Pavla Pečušak in Mihaela Devald Roksandić. Za balet L´Arlesienne je izvirno scenografijo postavil: René Allio, kostumografijo pa: Christine Laurent; za balet Carmen je izvirni scenograf in kostumograf bil Antoni Clavé.

V drugem delu tega zgodovinskega baletnega večera je na odru sledila še baletna enodejanka petih slik Carmen, ena kultnih Petitovih stvaritev, ki sledi vsebini novele Carmen, pisatelja, arheologa in zgodovinarja Prospera Mériméea (1803-1870), tako kot znani operi Georgesa Bizeta (1875), ki poteka v Španiji v času koride nekje leta 1820. Petitova baletna verzija Carman je bila prvič uprizorjena 1949 na odru londonskega Prince´s Theatra, ko je dejal, da je njegovo Carmen navdihnila Bizetova glasba. Ustvaril je balet ognjenih strasti, ki se iskrijo ob vsakem srečanju svobodomiselne ciganke Carmen/ Iva Vitić Gameiro z vojakom Don Joséjem / Guilherme Gameiro Alves, ki ga nato zapusti zaradi toreadorja Escamilla/ Taiguara Goulart. Balet se zaključi v vrtincu strasti, ljubosumja in bolečine, ko Don José skuša svojo nezvesto Carmen ustrahovati z nožem, vendar pa jo nevede, pravzaprav nesrečno zabode.
Dramatične scene vročih strasti baleta Carmen, koreograf Petit okviri s španskimi plesi, baletno klasiko in novimi plesnimi pristopi tako, da se dobi uvid v čas in življenje okolja, na katerem sloni zgodba o ciganki Carmen. V tej plesni pripovedi se sledi še vlogi Mlade ženske s cigaro v ustih / Lucija Radić Pálinkó, živahni mladenki in balerini, ki je v centru pozornosti; možni Carmen novega časa. Preplete ter vrenja osebnih strasti v barviti plesni sceni španskega okolja, zabavno rahlja Trio banditov: Candela Nieto Cortés, Takahiro Tamagawa, Mario Diligente. Kot tudi nastopajoči ansambel posamično ali v manjših skupinah in krajših gibkih scenah: Saya Ikegami, Rizumu Tanaka, Hinako Shinzaki, Estrella Cebrino Torres, Atina Tanović, Leda Šeparović, Makeely Georgia Foster, Agnese Stancanelli, Helena Troha, Dora Kovač; Seth Bromley Clark, Ossian Montematrillo, Pierre Gaston, Vid Vugrinec, Thomas Boddington, Giovanni Messeri, Andrea Podda, Kornel Pálinkó in Vito Križnjak.

Vloga Carmen je prvakinji HNK baleta Ivi Vitić Gameiro pisana na kožo, sicer s svojo kratko črno frizuro kar spomni na koreografovo muzo Renée Jeanmaire, je dovolj odločna, strastna in silovita, kar jasno zapleše in izpove v svoji zahtevni vlogi o ciganki Carmen. Prvak baleta HNK Zagreb Guilherme G. Alves, se zdi po videzu in telesni konstrukciji nekako podoben koreografu Petitu (sodeč po zgodovinskih fotografijah), ko svojo vlogo ekspresivno gradi na čutnih strunah strasti ter v stilu svoje vloge, tudi na bolestnem ljubosumju; medtem ko se Carmen smrti ne boji, je José z njo bolestno obseden. Tako solisti kot ansambel so vseskozi na odru v igrivih sugestijah svojih razigranih vlog. Medtem, ko je slavni toreador Escamillo zazrt v svojo moč in zmagovalna veličastja, je odprt in zapeljiv, pravo nasprotje Don Joséju ter osvoji nemirno Carmen; kar dorečeno odigra, zapleše in osvetli baletni prvak Taiguara Goulart.

Na praizvedbi je vlogo Don Joséa odplesal Petit sam, nepozabno Carmen, kot se da brati, je zaplesala Renée Jeanmaire (1924-2020) atraktivna balerina, Petitova baletna solistka in muza, ki je po praizvedbi vloge Carmen pridobila umetniško ime Zizi Jeanmaire. Pod tem imenom je zaslovela na filmskih platnih, bila prepoznavna kot pevka, in igralka muzikalov; in sta se leta 1954 tudi poročila. Ko je Rudolf Nurejev začel svojo uspešno evropsko kariero, je koreograf Petit z njim želel posneti svojo koreografijo na Bachovo glasbo, psiho-enodejanko: Le jeune homme et la mort. Nurejev je pristal, ampak če bo plesal skupaj z Jeanmaire. Tako je nastal zgodovinski video posnetek dveh karizmatičnih baletnih solistov iz leta 1961, ko ekspresivna baletna mojstra s polnimi pljuči zadihata svoji vlogi: Nurejev kot Eros in Jeanmaire – Thanatos. Ko ostaneš brez besed, sploh pa po ogledu istovetnih posnetkov, baletnih perfekcij ob začetku novega tisočletja. Kamera gotovo pridoda svoj odsev, pa vendar njun duet, igra, pogledi…neponovljivi.

Ko se z vročico mediteranskega temperamenta ob brezčasni glasbi skladatelja Bizeta, povsem zlijejo nastopajoči baletni solisti in ansambel HNK Zagreb, v svojih plesih ter doživetju scenskih vlog, potem v avditoriju zavlada vsesplošno navdušenje. In to zasluženo, ob tej enkratni zgodovinski uprizoritvi gostujočega baleta HNK Zagreb, dveh kultnih baletnih del 20. stoletja, L’Arlésienne in Carmen, velikega koreografa svojih dni Rolanda Petita, ki sta tega večera osvojili mariborsko baletno publiko.