Zgodbe o nevarnostih, ki jih uvedba evtanazije lahko prinese: kakšne so izkušnje držav?

Uvedba evtanazije v slovenski družbi buri duhove; zdravniki vztrajajo, da zaradi Hipokratove prisege niso zavezani smrti, toda življenju. Opozicija izpostavlja nujnost ureditve dostojne in profesionalne paliativne oskrbe ter vztraja pri svetosti življenja, medtem ko koalicija vztraja pri svojem: prostovoljno končanje življenja naj postane legalna možnost tudi v Sloveniji.

Smo zavezani kulturi smrti ali kulturi življenja?

Zgodbe iz tujine pa kažejo drugo, morda malo zastrašujočo plat; civilizacija, ki ni izredno natančna in precizna glede vprašanja kdaj evtanazija lahko postane možnost izbire, lahko doseže, da evtanazija postane tudi izjemno nevarna, saj pravilnik oziroma zakon enostavno ni dovolj… življenje je v vsakem primeru sveto in ima enako vrednost; ne glede na spol, starost, barvo kože ali kakršno koli drugo pripadnost.

Realnost v praksi kaže, da evtanazija prinaša nenavadne zgodbe; take na katere morda niste niti pomislili ali pa jih niste slišali. Pred referendumom 23. 11. je pomembno, da se seznanite tudi z drugimi platmi evtanazije:

V Belgiji se je na primer zgodilo, da so MAID (medical assistance in dying) dobili primere, kjer pacienti niso želeli umreti zaradi terminalne bolezni, kot je na primer rak – in bi želeli končanje življenja zaradi trpljenja. Primeri s katerimi so se soočali predvsem v Belgiji so tudi depresija, socialna izolacija in na primer kronična žalost. Gre torej za duševne motnje in ne za fizične. Mediji poročajo o zgodbah, ko so nekateri ljudje dobili odobritev evtanazije zaradi psihiatričnih razlogov – in ne zaradi terminalnih fizičnih. In to včasih zelo hitro. Si tega želimo? Etičen problem je tudi v tem, da je bila odločitev o odobritvi evtanazije sprejeta v stanju, ki bi se lahko še obrnilo na bolje, saj depresija na primer ni konstanta diagnoza kot je to rak IV stadija. Pa vendarle to pristojnih ni zaustavilo. Kdo bo torej določil te meje?

Belgijski mediji na primer poročajo tudi o odobritvi evtanazije mladi punci (stari 21 let), ki je bila udeleženka terorističnega napada in je zaradi tega trpela za depresijo. Situacija postane bizarna, če pomislimo, da je bila evtanazija odobrena žrtvi napada, pri čemer samemu napadalcu ne pripada smrtna kazen, saj je ta v evropskih državah prepovedana. Kje so torej še meje okusnega?

V Kanadi pa so na primer dokumentirani primeri ljudi, ki so prosili za evtanazijo zaradi revščine, dolgih čakalnih dob, nezmožnosti financiranja svojih otrok ali pa zaradi neprimernega stanovanja oz. pomanjkanja finančnih sredstev za nakup. Te primeri so še posebej sprožili mednarodni odpor – mnogo je torej primerov, ko ljudje niso prosila za smrt zaradi bolezenskega stanja, ampak zato, ker so nezadovoljni s svojim življenjem oz. menijo, da jim sistem ne omogoča normalnih pogojev za življenje; izbira smrti pa je tako lažja pot, predvsem lažja kot življenje in v mnogih primerih trpljenje zaradi neugodnih pogojev.

spletna omrežja

Sprva pa bi morali razpravljati o tem zakaj v Sloveniji ni ustrezne paliativne oskrbe in kako zagotoviti dovolj usposobljenega zdravstvenega kadra, ki bi lahko naslovil vse paciente, ki potrebujejo pomoč – vsaj tako je tudi stališče Zdravniške zbornice. Šele nato, ko bi bile izčrpane vse možnosti, bi se lahko pogovarjali o evtanaziji. 

povzeto po: portal-os.si

Notranjska.si