Zgodba Anhovega med bolečino in pripadnostjo

»Pred sedemindvajsetimi leti je festival Poklon viziji vzniknil v okviru festivala Video Monitor, z večerom, ki ga je Kinoatelje posvetil svojemu prezgodaj preminulemu ustanovitelju, filmskemu kritiku in sociologu Darku Bratini. Kar se je začelo kot poklon, je postopoma preraslo v samostojni festival.« S temi besedami je direktorica Kinoateljeja Mateja Zorn uvedla 26. festival Poklon viziji, ki se je začel v torek zvečer v Kulturnem domu v Novi Gorici. V svojem slovensko-italijanskem nagovoru številnemu občinstvu je omenila tudi željo po ohranjanju dediščine Evropske prestolnice kulture GO! 2025. »Verjamemo v film kot prostor srečevanja, kjer lahko za trenutek pogledamo svet skozi oči nekoga drugega,« je dodala.

Ravno z dediščino EPK z drugačnim pogledom na lokalno stvarnost in na pojem skupnosti se naslanja otvoritveni dokumentarni celovečerec Dolina mojega vdiha. Film, ki je nastal po zasnovi, scenariju in režiji Mance Juvan ter v produkciji zavoda Zank, je doživel med torkovim večerom svojo premierno projekcijo. Gre za skoraj poldrugo uro dolgo pripoved o Anhovem - prej tovarni Salonit, danes Alpacemu -, njegovih in okoliških prebivalcih ter ekoloških katastrofah, katerih posledice nosijo sami prebivalci Soške doline.

Manca Juvan je slovenska fotografinja in fotoreporterka, ki se ukvarja predvsem z družbeno angažiranimi temami. Večkrat je na primer obiskala Afganistan in Iran, kjer je fotografirala vsakdanje življenje ljudi in posledice vojne.

Skozi filmsko pripoved se lahko igralci soočajo s kronologijo dogajanja, o kateri so pripovedovali tudi že drugi pripovedovalci, kot je Jasmina Jerant v knjigi Primer Anhovo in v predstavi Anhovo, ki sta jo Žiga Divjak in Katarina Morano ustvarila v SNG Nova Gorica spomladi 2025.

Izhodiščni paradoks, ki se vije skozi celotni film, je ugotovitev, da je tovarna v Anhovem del identitete tega dela Soške doline. Iz nje so zrasle skupnost in družinske zgodbe. Počasi pa so se te zgodbe spremenile v tragedije. Vlakna azbesta, ki jih je proizvajal Salonit, so se usidrala v to okolje, lebdela so v zraku, stopala v življenja delavcev in prebivalcev doline ... ter v njihova pljuča, kjer so povzročala različna obolenja, predvsem raka. Ravno pričevanja teh bolnikov in njihovih svojcev oblikujejo del zgodbe. Pripoved tvorijo tudi številni arhivski posnetki RTV Slovenije, ki je sofinanciral to filmsko produkcijo.

Po spremembi tovarne v cementarno pa povzročajo danes težave izpusti sosežigalnice, v kateri kurijo odpadke različnih vrst, da bi z njimi poganjali cementarno. Pripoved nove bitke se vije skozi pričevanja, soočanja ter zbiranja podpisov Inštituta 8. marec, njenih aktivistk in Nike Kovač. Svojo podporo akciji je s podpisom izrazil tudi novogoriški župan Samo Turel. To zbiranje je nato pripeljalo do uspešnega izglasovanja novega zakona o omejitvah pri izpustih za čas vlade Roberta Goloba.

Različni pogledi

Stigmatizacija tovarne in podjetja Alpacem pa prinaša v skupnosti tudi različne poglede in delitve. Peter Nanut, prevoznik v kamnolomu cementarne, je na podjetje, za katerega dela, navezan in si želi zanj delati. Kjer je ubesedovanje bolečin težko, pušča režiserka prostor poeziji Brede Medvešček o Anhovem in sliki. Močna pripoved Mance Juvan odpira številna vprašanja o prihodnosti, o okolju in o misli na zapuščino prihodnjim rodovom.

Po projekciji je potekal čustveno nabit italijansko-slovenski pogovor, ki ga je vodil Donatello Fumarola. Tolmačila ga je Mateja Sulič. Oblikovali so ga režiserka Manca Juvan, producentka in Prešernova nagrajenka Ema Kugler ter oblikovalec glasbe, Čeh Robert Jiša. Ob njih so na oder stopili tudi člani skupnosti Anhovega, ki nastopajo v filmu, Nataša in Robert Magajne, Breda Medvešček, Srečko in Helena Markež ter Slavka in Bogomir Bavdaž. Slednji je predsednik Društva EKO Anhovo in dolina Soče, ki je izšlo iz prvotne civilne iniciative prebivalcev Anhovega.

Avtorica je občinstvo spodbudila k razmisleku, kako lahko današnje odločitve vplivajo na prihodnje rodove, saj se je izkazala industrija azbesta za škodljivo šele po nekaj letih. »Ne gre le za film o azbestu, ampak tudi refleksija o napredku in materialnem dobrem v razmerju s sožitjem s samimi s sabo,« je dodala.