Ženske v vojni in povojni družbi

Kljub zajetni slovenski historiografiji, ki je osvetlila slovensko partizansko gibanje, je delovanje žensk v njem ostalo vse do danes dokaj pomanjkljivo raziskano. Prispevek Vide Deželak Barič »Vloga in položaj žensk na Slovenskem v narodnoosvobodilnem boju in revoluciji 1941-1945« in zbornik Naše žene volijo iz leta 1999 sta denimo osvetlila nekatere vidike ženskega partizanskega delovanja v vojni, zagotovo pa ne vseh. Poskus sistematične obdelave teme v okviru doktorske disertacije Valerije Bernik ni doživel objave. Odsotnosti poglobljenih študij o slovenskih partizankah niso zapolnile niti študije Jelene Batinić in Barbare Jancar Webster, ki sta v zadnjih letih preučili partizanke v širšem jugoslovanskem kontekstu. V njunih sintezah so slovenske partizanke le obrobno obravnavane. (...)

Ženska prisotnost v OF in KPS

Po nekaterih ocenah se je v jugoslovansko narodnoosvobodilno gibanje vključilo okrog 100.000 žensk, od katerih jih je 25.000 padlo v bojih, 40.000 pa jih je bilo ranjenih. Na območju Slovenije in njenih obmejnih regijah, kjer je od 26. aprila 1941 delovala Osvobodilna fronta slovenskega naroda, so se oboroženim enotam, ki so se začele organizirati po 22. juniju 1941, pridružile najprej ženske, ki so bile aktivne v KPS. Po nekaterih izračunih je bilo v slovenskih partizanskih enotah povprečno 4 odstotke žensk, v Šercerjevi brigadi pa do 7,99 odstotkov. Med borkami in aktivistkami je bila polovica stara med 26. in 40. letom, več kot 42 odstotkov pa jih je imelo do 25 let. Glavnina je prihajala iz kmečkih in delavskih družin. Po poklicu so prevladovale delavke, gospodinje in študentke.

Partija je začela ženske sicer sprejemati množično ženske šele leta 1943, kar je v zadnjem obdobju vojne močno povečalo žensko prisotnost v partijskih vrstah. V jugoslovanskem okviru so ženske po koncu vojne predstavljale 19,9 odstotkov članov Partije, medtem ko jih je bilo na vodstvenih funkcijah 4,8 odstotka.

Povojni položaj žensk

(...) Da je bilo treba žensko vprašanje rešiti izključno kot del delavskega vprašanja, je bila vseskozi prepričana tudi Vida Tomšič. Nova slovenska oziroma jugoslovanska oblast je za žensko enakopravnost poskušala poskrbeti s spremenjeno družbeno ureditvijo in s posameznimi ukrepi, ki so ženskam zagotavljali osnovne socialne pravice in pravice, ki so izhajale iz dela. Po odpravi zakonske neenakosti med spoloma so za komunistično vodstvo ostajale le še materialne neugodnosti in miselne ovire, predvsem pa posledice gospodarske nerazvitosti, primitivizma in privatnolastninskega odnosa. Sicer je slovensko komunistično vodstvo že leta 1944 dovolj jasno povedalo, kakšen tip ženskega političnega nastopanja odobrava; že takrat je dalo vedeti, da se AFŽ ne sme razviti v močno, od partije neodvisno organizacijo. S partijskega gledišča so bile politično sumljive še posebej tiste ženske aktivistke in političarke, ki so prihajale iz liberalnih, a tudi socialdemokratskih vrst, in so bile poznane zaradi svoje angažiranosti v ženskem gibanju v času med obema vojnama.

Takega mnenja je bilo tudi partizansko in partijsko vodstvo v Trstu in v Gorici.

Več v četrtkovem Primorskem dnevniku.