Zavajanje tedna: Ali res potrebujemo prehranske dodatke ali oni potrebujejo naš denar?

Na policah trgovin, lekarn in spletnih platform nas čakajo barvite škatlice, stekleničke in kapsule z velikimi obljubami: več energije, boljši spanec, lepša koža, hitrejša presnova, močnejši imunski sistem. Ob tem pa še en kup modnih dodatkov – kolagen z okusom borovnice, adaptogeni v prahu, gumi bonboni z vitaminom C, kurkuma v kapsulah, spirulina za vitalnost, melatonin za nočni počitek. Trg prehranskih dodatkov je vse večji, vse glasnejši – in vse bolj neizprosen. Vsako leto nastane na stotine novih blagovnih znamk, ki se borijo za pozornost potrošnikov, utrujenih od vsakdanjega tempa življenja in iskanja bližnjic do boljšega počutja.

Večina ljudi, ki prehranske dodatke redno uživa, nima nikakršne klinično dokazane potrebe po njih. Pa jih kljub temu kupuje – pogosto drage, trendovske in v velikih količinah. Oglas nas prepriča, da bo z vitaminom D koža bolj sijoča, z omega 3 bomo bolj zbrani, zaradi CBD kapljic pa bomo končno mirni. In ker nam zdravnik ne predpiše prav ničesar, si »pomagamo sami«.

Ena največjih zmot, ki jih spodbuja industrija prehranskih dopolnil, je prav prepričanje, da vsi trpimo za nekakšnimi skritimi pomanjkanji. Malo železa? Požirek sirupa. Preveč stresa? En magnezij zvečer. Suha koža? Kapsula kolagena pred spanjem. Napihnjen trebuh? Probiotiki, seveda. Čeprav se sliši logično – da bi telo moralo vsako težavo rešiti s pomočjo dodatka – je resnica nekoliko drugačna: v razvitem svetu večina ljudi, ki se prehranjuje raznoliko, dobi dovolj osnovnih hranil že iz hrane. In če telesu res kaj manjka, to običajno pokaže bodisi s simptomi bodisi na rezultatih laboratorijskih preiskav – ne pa zaradi marketinškega oglasa.

Seveda obstajajo izjeme: nosečnice, doječe matere, starostniki, vegani, ljudje s kroničnimi boleznimi, malabsorpcijo ali posebej omejenim jedilnikom. Ampak večina drugih dodatke uživa »na pamet«, pogosto brez kakršnegakoli testiranja, pregleda krvne slike ali vsaj posveta z zdravnikom ali farmacevtom. Namesto dokaza – impulzivni nakup. Namesto diagnoze – nasvet vplivnežev.

»Imela sem paciente, ki so jemali kar dvanajst različnih prehranskih dodatkov hkrati, brez pravega razloga. Počutili so se slabše, ne bolje. Ko smo opravili laboratorijske preiskave, so imeli presežke določenih vitaminov, kar je lahko tudi nevarno,« pravi zdravnica družinske medicine iz Ljubljane.

Prehranski dodatki niso zdravila. A v oglasih pogosto delujejo kot da so. Embalaža je premišljeno oblikovana, slogani so polni obljub: »klinično dokazano«, »temelji na znanosti«, »naravna rešitev brez stranskih učinkov«. Marsikje se dodatki oglašujejo celo bolj agresivno kot zdravila – ker jim to zakonodaja omogoča. Medtem ko zdravila predpiše zdravnik na podlagi diagnoze, lahko prehranske dodatke kupimo mimogrede – skupaj s kruhom in mlekom v supermarketu.

Za razliko od zdravil njihova učinkovitost ni podvržena enako strogim kliničnim študijam, prav tako pa se varnost pogosto ocenjuje zgolj na podlagi splošnih priporočil, ne pa dolgoročnih raziskav. Vsebnosti aktivnih učinkovin niso vedno dosledno preverjene, interakcije z zdravili so pogosto prezrte, informacije za potrošnika pa pomanjkljive ali zapletene.

In čeprav naj bi dodatki zapolnili »manjše vrzeli v prehrani«, v resnici velikokrat zapolnjujejo predvsem vrzeli v našem občutku, da zase »naredimo nekaj dobrega«. Zato jih kupujemo na pamet – brez recepta, brez nadzora in predvsem brez informacij o tem, ali jih sploh potrebujemo. Tudi zato, ker so testi za preverjanje dejanskih potreb po vitaminih, mineralih ali antioksidantih redki, samoplačniški in pogosto dragi. Lažje je zjutraj vzeti multivitamin in si reči, da smo nekaj naredili za zdravje.

Največji dobiček ima pri vsem tem industrija prehranskih dopolnil. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije naj bi bil svetovni trg prehranskih dodatkov do leta 2030 vreden več kot 300 milijard dolarjev. Gre torej za zelo dobičkonosen posel – z milijoni uporabnikov, ki vsak dan brez recepta posegajo po izdelkih, za katere nihče ne preverja, ali jih res potrebujejo.

Tako kot vsak dobičkonosen posel, tudi prodaja prehranskih dodatkov po kapitalistični logiki potrebuje nenehno rast. Ne stabilnost, ampak stalno ustvarjanje novih potreb in problemov, ki jih je treba reševati z novimi dodatki. Zato danes obstajajo dopolnila za energijo, za spanec, za prebavo, za lepoto, za razstrupljanje telesa, za koncentracijo, za zdravje možganov, za boljšo absorpcijo že zaužitih dopolnil, za zdravje črevesja, za hormonsko ravnovesje, za imunost, za počutje … In ja, tudi za »notranjo srečo«. Ampak ali res vsi ti dodatki delujejo? Jih res potrebujemo? Si ne bi mogli z enako mero koristi privoščiti več zelenjave, več gibanja in manj stresa?

Obstajajo primeri, ko prehranski dodatki res pomagajo. To so: dokazana pomanjkanja (npr. železo, B12, D-vitamin); posebna življenjska obdobja, kot so nosečnost, starost ali dojenje; pa tudi medicinska stanja (npr. malabsorpcije, celiakija, kronične bolezni). A tudi v teh primerih velja: po posvetu z zdravnikom, farmacevtom ali dietetikom – ne pa po priporočilu spletnega vplivneža.

Prehranski dodatki niso čudežna rešitev, ampak orodje – in le takrat, ko jih uporabljamo premišljeno in na podlagi dejanskih potreb. Jemanje »za vsak primer« ali »ker vsi jemljejo« nima smisla. V najboljšem primeru je to stran vržen denar, v najslabšem pa lahko škodi zdravju. In medtem ko iščemo nekaj zase v kapsulah, oni iščejo nekaj za njih v – naših denarnicah.