Zaseg orožja brez odredbe: kdo varuje policiste, ki varujejo nas?

Nedavna sprememba zakonodaje, ki policiji omogoča vstop v stanovanje in pregled prostorov brez sodne odredbe zaradi takojšnje zasege orožja, predstavlja enega najintenzivnejših posegov v ustavno varovano pravico do nedotakljivosti stanovanja.

Čeprav je zakonodajalec ukrep utemeljil s potrebo po hitri in učinkoviti zaščiti življenja, varnosti in preprečevanju hudih kaznivih dejanj, se hkrati odpirajo pomembna vprašanja glede pravne varnosti policistov, ki bodo tak ukrep izvajali. Pri posegih, ki se dotikajo najbolj intimne sfere posameznika, je namreč meja med zakonitim in nezakonitim lahko zelo tanka, posledice pa za policista – tudi če je deloval v dobri veri – izjemno resne.

Pri vstopu v stanovanje brez sodne odredbe gre za izjemo pri ustavnem pravilu. Pogoji, ki jih zakon določa, so zato oblikovani strogo in natančno. Najpomembnejši med njimi je standard verjetnosti, da je v prostorih orožje, ki ga je treba takoj zaseči zaradi konkretne neposredne nevarnosti. Policist mora pred posegom zbrati dejstva, ki utemeljujejo to verjetnost: zaznave policistov na kraju dejanja, informacije prijaviteljev, izjave navzočih, sledi nasilja ali grožnje, predhodno vedenje osebe, nedavna uporaba orožja ali jasne okoliščine, ki kažejo na njegovo navzočnost.

Pri tem ni dovolj, da policist »šele preverja«, ali razlogi morda obstajajo. Pregled ni namenjen šele iskanju okoliščin, ki bi ukrep upravičevale. Te morajo biti znane že pred vstopom. Takoj ko se v praksi pojavi dvom, ali je bila odločitev o vstopu sprejeta na podlagi zadostnih predhodnih dejstev, se poveča tveganje, da bo poseg ocenjen kot nezakonit.

Zaseženo orožje – avtomatska pištola Ingram. Simbolična fotografija. (Foto: PU Nova Gorica)

Težava z dokazljivostjo »neogibne potrebe«
Zakon dopušča poseg, samo kadar bi čakanje na sodno odredbo ogrozilo varnost ljudi ali onemogočilo zaseg orožja. Policist mora torej dokazati, da je bila situacija časovno nujna in da bi vsakršno odlašanje pomenilo realno ter neposredno nevarnost. Ker pa se ti ukrepi običajno izvajajo v razmerah, ki so dinamične, čustveno nabite in se hitro spreminjajo, bo kasnejša razlaga nujnosti otežena. Predvidena sodna presoja bo potekala v retrospektivi, s hladno analizo dejstev, ki morda ob sami intervenciji niso bila povsem jasna ali so bila zaznana drugače.

To neskladje med takojšnjostjo situacije in kasnejšo pravno presojo je eden ključnih razlogov, da policisti ob uporabi takšnih izjemnih pooblastil tvegajo kazensko ali delovnopravno odgovornost, čeprav so delovali z namenom zaščite življenja in varnosti.

Obseg pregleda – največje operativno tveganje
Zakon policiji dovoljuje pregled, ne pa tudi preiskave. Gre za izjemno pomembno razliko. Pregled zajema le tista mesta, kjer se orožje lahko objektivno nahaja: omare, predali, prostori, v katerih bi orožje lahko bilo skrito. Preiskava pa bi pomenila odpiranje, premetavanje, pregledovanje dokumentov ali digitalnih naprav – kar presega dovoljeni obseg.

V praksi se policisti pri intervencijah znajdejo v razmerah, ki zahtevajo hitro odločanje. Zelo lahko bo prišlo do situacije, ko bodo z namenom zagotovitve varnosti opravili »pregled«, ki ga sodišče kasneje oceni kot čezmernega. Morebitni dokazi, najdeni v okviru čezmernega posega, se izločijo, policist pa se bo soočil z očitki, da je prekoračil pooblastila.

Dokumentacija kot ključni element zaščite policistov
Razlogi za morebitne kasnejše postopke zoper policiste ne bodo nujno povezani z dejanskim preseganjem pooblastil, ampak z nezadostnim zapisovanjem dejstev, ki bi njihovo ravnanje utemeljila. Če dokumentacija ne vsebuje natančnega opisa dogodkov, prejetih informacij, ocene tveganja in razlogov za nujnost, postane policistova odločitev težko preverljiva. V kazenskem ali delovnopravnem postopku se lahko to razlaga v škodo policistu.

Zato je izjemnega pomena, da se vsaka odločitev dokumentira: časovni potek, zaznave na kraju, ocena nevarnosti, ukaz nadrejenega (če je bil mogoč), način vstopa, obseg pregleda, kraj najdbe orožja ter morebitne poškodbe na objektu. Kadar je mogoče, je priporočljiva tudi uporaba telesnih kamer, saj omogoča objektivno rekonstrukcijo dogodka.

Pravna tveganja: odškodninska, kazenskopravna in disciplinska
Policisti se pri uporabi tega pooblastila izpostavljajo trem vrstam tveganj:

1. Kazenskopravna odgovornost – v primeru, da sodišče presodi, da so posegli v stanovanje brez ustrezne pravne podlage, se lahko policistu očita storitev kaznivega dejanja. Če bo vstop izveden s silo, se tveganje še dodatno poveča.
2. Odškodninska odgovornost – posameznik lahko zaradi nezakonitega vstopa uveljavlja odškodnino za poseg v zasebnost in morebitno materialno škodo. Država lahko nato regresno zahteva povračilo od policista, če se ugotovi naklep ali huda malomarnost.
3. Delovnopravna odgovornost – vsak sum nezakonitega posega sproži določene varnostne postopke znotraj policije. Ugotovitve lahko vodijo k uvedbi disciplinskega postopka, opozorilom pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ali celo izredne ali redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Kako zmanjšati tveganja?
Najboljša zaščita policistov je jasno strukturiran notranji protokol, ki določa postopnost odločanja: od prve ocene verjetnosti, prek utemeljitve nujnosti, do omejitve obsega pregleda in obvezne dokumentacije. Posebej pomembno je tudi stalno usposabljanje policistov o dejanskem pravnem pomenu novega pooblastila, saj je napačno razumevanje zakona eden najpogostejših razlogov za pravne zaplete.

Tveganja bo mogoče zmanjšati tudi s kulturo previdnosti: policist naj poseže po 16. členu le v primerih, ko ima resnično trdne razloge, da sta življenje ali varnost ogrožena takoj in da bi sodna odredba prišla prepozno. Kadarkoli pa je smiselno pridobiti odredbo, je to še vedno varnejša in pravna pot.

Kdo torej varuje policiste, ki varujejo nas?
Novo pooblastilo policiji nedvomno krepi njeno sposobnost hitrega odziva v situacijah, kjer se orožje pojavi kot neposredna grožnja. Vendar pa ta širitev pristojnosti hkrati odpira občutno polje tveganj za policiste, ki morajo v nekaj trenutkih sprejeti odločitev z daljnosežnimi posledicami. Praksa bo pokazala, ali bo novi ureditvi uspelo vzpostaviti ravnotežje med zaščito življenja in spoštovanjem pravice do nedotakljivosti doma. Za policiste pa ostaja ključno vodilo: vsak vstop v dom je izjema, ne pravilo – in vsaka izjema zahteva brezhibno pravno utemeljitev.

Dr. Anton Olaj, policist, pravnik, veteran vojne za Slovenijo, nekdanji generalni direktor slovenske policije