Zaklenili so vrata, a nihče se ni vrnil živ

Ključi, ključi vseh vrst in velikosti, nekateri z obeskom, drugi z železnim obročkom, povezani v snop. Pod steklenimi vitrinami na razstavi so opominjali na zločin izpred treh desetletij. »Ključi so eden najpogostejših predmetov, ki smo jih našli v množičnih grobnicah. Morilci so žrtvam rekli, naj zaklenejo vrata doma, saj se bodo vanj vrnili. V resnici so jih ubili. Ljudje so umirali s hišnimi ključi v žepu,« je v memorialnem centru ob džamiji v Kamičanih pri Prijedoru razlagal Mujo Begić, doktor prava, zaposlen na regionalni enoti Inštituta za pogrešane osebe Bosne in Hercegovine.

Begić, ki je iz množične grobnice izkopal lasnega brata, je trdno prepričan, da segajo začetki srebreniškega genocida v leto 1992. Na območju občine Prijedor so srbske paravojaške enote, ki jih je podpirala Jugoslovanska ljudska armada, takrat pomorile več kot 3000 nesrbskih civilistov, med njimi več kot sto otrok, ter v taborišča Omarska, Trnopolje in Keraterm strpale več kot 50.000 ljudi. In to z enim samim namenom: očistiti območje na severozahodu BiH muslimanskega in hrvaškega prebivalstva. Pred tem so te ljudi prisilili, da si na roke privežejo bele rute, na okna hiš pa izobesijo bele cunje.

V dvorani z vodometom je Begić že postavljal razstavo fotografij z naslovom Kad je vreme stalo (Ko se je čas ustavil), s podobami ur, ki so jih našli v množičnih grobiščih. »Kazalci ur žrtev so se ustavili, ko so jih zadele krogle morilcev. Kazalci povedo uro, ko je oseba izgubila življenje,« je povedal Begić in pokazal na vitrine s predmeti žrtev: pod steklom so bila očala, otroška srajca, denarnica z logotipom nogometnega svetovnega prvenstva v Italiji leta 1990 in steklenička za dojenčka s cucljem.

Celotno reportažo preberite v sobotnem Primorskem dnevniku.