Zakaj se božična kosila pogosto zavlečejo – razlog ni v receptih

Božična večerja se lahko zavleče

Božično dopoldne se začne tiho. V kuhinji nekaj časa že brbota lonec, pečica oddaja enakomerno toploto, po stanovanju se širi znan vonj. Nihče se še zares ne usede, nihče se ne mudi. Občutek je, da je časa dovolj, čeprav ura vztrajno teče naprej. Prav v tem delu dneva se začne tisto, kar bo kasneje zaznamovalo celotno kosilo.

Kako se ritem izgubi, še preden se miza pogrne

Praznični dan ima drugačen tempo kot navadna nedelja. Opravila niso strogo razmejena, pogovori se vlečejo, vmes pridejo obiski, telefonski klici, majhne zamude, ki se ne zdijo pomembne. Kosilo se zato ne začne z odločitvijo, temveč z občutkom, da se bo že nekako izšlo.

Vsaka drobna odločitev v kuhinji vpliva na celoto. Nekaj se pusti še malo, nekaj se še enkrat pogreje, nekaj počaka, da pridejo vsi. Vse je narejeno z dobrim namenom, a ravno ta popustljivost do časa povzroči, da se meje zabrišejo.

Miza, ki ni več središče

Tudi ob mizi se tempo spremeni. Praznično kosilo redko steče enotno. Nekdo vstane po dodatno prilogo, drugi še ureja zadnje podrobnosti, tretji se zadržuje v kuhinji. Hrana pride na mizo postopoma, ne kot celota. S tem izgine jasen začetek, ki bi kosilu dal okvir.

Takšna razpršenost vpliva na zaznavanje sitosti. Ljudje jedo dlje časa, z vmesnimi premori, brez jasnega občutka, kdaj je dovolj. Telo ne sledi več ritmu, temveč se prilagaja okoliščinam.

Zakaj so starejši kosila zaključili prej?

Starejše generacije so božično kosilo pogosto izpeljale hitreje, ne zato, ker bi se jim mudilo, temveč ker je bil potek bolj zbran. Miza je bila pripravljena, hrana postrežena skoraj hkrati, začetek je bil jasen. Kosilo je imelo obliko dogodka, ne procesa.

Manj je bilo vmesnih motenj, manj vračanja v kuhinjo. Pogovor je tekel ob mizi, ne okoli nje. Prav ta zbranost je omogočila, da se je kosilo končalo naravno, brez občutka izčrpanosti.

Dolžina kosila in razpoloženje

Daljše božično kosilo ne pomeni nujno več užitka. Pogosto prinese občutek teže, utrujenosti in rahle otopelosti. Popoldne, ki bi lahko bilo namenjeno pogovoru ali miru, se spremeni v počitek, ki ni povsem sproščujoč.

Razpoloženje se z večanjem trajanja kosila tiho spreminja. Sprva je prijetno, nato nekoliko raztreseno, na koncu pa utrujeno. Nihče tega ne izreče, a vsi ga občutijo.

Zavlečeno kosilo je del praznika

Vse to ne pomeni, da je zavlečeno božično kosilo napaka. Je posledica želje, da bi bilo vse popolno, da bi se vsi počutili vključene. Prazniki so redki trenutki, ko čas izgubi svojo običajno strogost.

Zato takšno kosilo ni znak slabega načrtovanja, temveč človeškosti. Božič ima svojo logiko, ki se ne ravna po uri, ampak po ljudeh. In prav v tem je razlog, da se kosilo pogosto zavleče, ne zaradi receptov, temveč zaradi odnosa do časa, ki si ga ta dan dovolimo imeti več.

Objava Zakaj se božična kosila pogosto zavlečejo – razlog ni v receptih se je pojavila na Vse za moj dan.