Zakaj pod Golobom Slovenija nikoli ne bo postala Singapur?

2 hours ago 21

Golob je pred dnevi na predvolilnem soočenju slovensko prihodnost komično primerjal s Singapurjem. Se pravi z državo, katere državljani uživajo skoraj absolutno ekonomsko svobodo in velja za neoliberalna nebesa – z nizkimi davki, podjetjem prijaznim mankom regulacije in poslovnim okoljem, ki vabi vse investitorje, tako domače kot tuje. Vlada Roberta Goloba je bila diametralno nasprotje tega.

V času vlade Roberta Goloba smo pogosto govorili, da gre za vlado, ki bije tiho vojno z gospodarstvom – ne le na področju drastične socialistične uravnilovke pri dohodninski lestvici, ampak tudi v primeru regulacije, za katero je bilo pogosto videti, da obstaja predvsem zato, da se gospodarstvu nagaja.

Preberite še: Katere stranke so se poniževale pri Jenullu?

Odklop in štempljanje – simbol Golobovega nagajanja gospodarstvu

Spomnimo se le zloglasne (in še danes veljavne) novele zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, ki je v javnosti ponarodela kot “zakon o štempljanju”. Ta je drastično posegla v beleženje evidence delovnega časa in povzročila dodatno birokratsko navlako tako za delodajalce kot (predvsem) delojemalce, ki so morali po novem beležiti vsak odhod z dela, malico in celo “čik pavzo”.

Zakon je bil predvsem simbol premoči sindikatov in stranke Levica – torej skrajno levega elementa v vladi, ki vlado vodi, usmerja in ji daje vizijo. Včasih se zdi, kot da je predsednik vlade Robert Golob zgolj potnik na vlaku, katerega strojevodja je Levica.

Pri tem je zanimiv tudi interni koalicijski boj med Levico in njeno politično sestrično SD. Minister za gospodarstvo Matjaž Han namreč ni skrival nezadovoljstva nad zakonom in ga je celo označil za neizvedljivega. “Možnost nekega gentlemanskega dogovora najbrž obstaja. Tudi to, da smo naredili napako, bomo morali priznati,” je samozavestno povedal Han, kljub temu da je bil zakon aprila v državnem zboru podprt s strani celotne koalicije.

Na koncu je seveda obveljala beseda Levice – zakon še danes velja in aktivno moti delovni proces.

Še en zakon, za katerega je bilo videti, kot da cilja predvsem na čim bolj učinkovito nagajanje podjetnikom, je bil t. i. “zakon o odklopu”, natančneje novela ZDR-1D, ki je uzakonila pravico do odklopa. Uzakonjena pravica do odklopa po razlagi Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga vodi stranka Levica, pomeni, da mora delodajalec zagotoviti, da ne posega v prosti čas delavca v času dnevnega ali tedenskega počitka, izrabe letnega dopusta ali druge upravičene odsotnosti z dela. Delodajalci so morali ustrezne ukrepe glede pravice do odklopa sprejeti do 16. novembra 2024.

Morda je zakon pisan z mislijo na predsednika vlade Roberta Goloba, ki pogosto dopustuje – tokrat dopust preživlja na Lošinju na Hrvaškem. Tudi kot politični direktor podjetja GEN-I naj bi po navedbah naših virov slovel kot direktor, ki je na delovnem mestu prebil relativno malo časa, svojim podrejenim pa naj bi zabičal, da ga popoldne in med dopustom ne smejo motiti.

Vlada je pač koletivni organ, se pravi stroj, ki ga od zadaj poganjajo uradniki, delno pa tudi politika (ideološko predvsem stranka Levica). V času novih obrazov, ko izvršilna oblast itak večinoma stagnira je funkcija predsednika vlade reducirana do te mere, da se sploh ne opazi ko ga ni – kot kakšnega evropskega monarha. Sicer je res nerodno, ko doma poplavljenci dve in pol leti po poplavah še kar čakajo na rešitve, medtem ko Golob izletka v Parizu in se ga ne sme motiti, a država pač ni politika – od nje se ne pričakuje, da se bo kaj naredilo.

Še en podoben zakon, ki je nastal v nedrju ministrstev za preganjanje dolgčasa je bil vladni ukaz, a morajo podjetja z več kot 50 zaposlenimi do konca 2023 pripraviti interne akte, s katerim določijo poverjenika, ki bo sprejemal prijate t. i. “žvižgačev”. Poročila o tako zbranih podatkih morajo potem podjetja pošiljati KPK in s tem izgubljati ogromno energije in časa, namesto, da bi se ukvarjali s tem kako proizvesti čim več dodane vrednosti na delavca.

Z davki in novimi obremenitvami nad zasebno podjetniško pobudo

Še bolj izrazit del vladne “vojne” z gospodarstvom je drastično višanje davkov in prispevkov. Takoj na začetku mandata je Golobova vlada ukinila Janševo dohodninsko reformo, s tem delavcem uradla več kot 7 tisoč evrov, delodajalcem pa onemogočila, da svoje pridne delavce bolj nagradijo. Na drugi strani je skrbela za socialistično uravnilovko: umetno dvigovanje minimalne plače (brez ekonomske osnove in predvsem v korist proračuna, ne pa delavca), prav tako pa je na vrat na nos sprejela dodatno breme za delodajalce: t. i. božičnico, ki so jo nato vladni ateistični nihilisti preimenovali v “zimski regres”. V tem primeru je šlo za solo akcijo premiera, o kateri celo minister za gospodarstvo Matjaž Han ni vedel nič, a je nato zakon podložno sprejel.

Poleg bombandiranja z vedno višjimi stroški dela, pa so delodajalci utrpeli še dodatno višanje davkov na dobiček pravnih oseb, normirani delavci pa so bili praktično prisiljeni svoja podjetja preimenovati v običajne “espeje”, saj so povsem izničili davčne ugodnosti za to – v Sloveniji med intelektualci z visoko dodano vrednostjo zelo priljubljeno – obliko dela. Poleg tega so nekaj časa tistim, ki so zaprli normiran espe celo pet let onemogočali ponovno odprtje, kar je bila prava katastrofa za npr. sezonske delavce, ki delajo le tri ali štiri mesece. Na koncu je celo socialistična vlada ugotovila, da je bil to vendarle korak predaleč in je ukrep umaknila. Kljub temu so normiranci danes drastično bolj obdavčeni kot so bili v času Janševe vlade. Marsikateri od njih je zato normirano podjetje zaprl, oz. se preoblikoval v običajni espe, kjer se bo pridružil drugim espejem pri tradicionalnem prikrivanju dobička z raznimi oblikami stroškov. Na koncu bo država dobila manj, prav tako se bodo z več biorkracije morali ukvarjati tudi podjetniki. Izgubili bomo vsi.

Slovenija ni Singapur

Slovenija že pred prihodom Golobove skrajno leve vlade ni bila niti podobna Singapurju, čeprav je bila Janševa dohodninska reforma, ki je razbremenila davke na delo in zvišala neto plače brez dodatnih stroškov za delodajalca, vendarle korak v pravo smer. Po štirih letih redistributivnega socializma in nagajanja gospodarstvu pa smo šli v povsem drugo smer, kot Singapur.

Kaj pravijo številke? Če pogledamo konkretne empirične podatke, je razlika med Slovenijo in Singapurjem zelo jasna. Po Indeksu ekonomske svobode (Index of Economic Freedom) ima Singapur približno 84 točk od 100, kar ga uvršča na 1. mesto na svetu, medtem ko ima Slovenija približno 69 točk in je okoli 34. mesta na svetu. ŠPri davčni obremenitvi ima Singapur približno 90 točk, Slovenija pa približno 57, kar kaže na bistveno višje davke in večjo obremenitev gospodarstva v Sloveniji. Pri svobodi trgovine ima Singapur okoli 95 točk, Slovenija približno 80, pri investicijski svobodi pa približno 90 proti 70. To pomeni, da je v Singapurju za podjetja in investitorje bistveno manj omejitev kot v Sloveniji.odobno sliko pokaže tudi druga velika raziskava, ki jo pripravlja Fraser Institute. V njihovem poročilu Economic Freedom of the World Singapur dosega približno 8,7 od 10 in spada med najbolj svobodne ekonomije, medtem ko ima Slovenija približno 7,1 od 10 in je precej nižje na lestvici.

Surove številke pa ne povedo celotne zgodbe. Če primerjamo gospodarsko svobodo v Slovenije in Singapurja, postane razlika zelo očitna tudi na povsem konkretni ravni. Singapur že desetletja velja za eno najbolj ekonomsko svobodnih držav na svetu, medtem ko Slovenija država, ki je tudi proti hiperregulativni Evropi še korak naprej in evropske direktive v svoje zakondaje implementira še strožje kot že tako stroga evropska zakonodaja. V Singapurju je ustanavljanje podjetja izjemno hitro in enostavno. Podjetnik lahko podjetje registrira v enem dnevu, administrativni postopki pa so minimalni. Davki na podjetja so veliko nižji kot v Sloveniji, pravila poslovanja pa stabilna in predvidljiva. Država ima zelo odprto trgovinsko politiko, malo carin in malo omejitev za tuje investicije. Zaradi tega je Singapur postal eno najpomembnejših svetovnih poslovnih in finančnih središč, kamor prihajajo podjetja in kapital z vsega sveta. V Sloveniji je položaj precej drugačen. Ustanavljanje podjetja je sicer formalno mogoče razmeroma hitro, vendar podjetja naletijo na več birokracije, regulacije in administrativnih postopkov kot v Singapurju. Davčna obremenitev dela je precej višja, država ima večjo vlogo v gospodarstvu, regulacija trga dela pa je strožja.

Pomembna razlika je tudi v velikosti javnega sektorja. V Sloveniji država prek javne porabe in državnih podjetij pomembno vpliva na gospodarstvo. V Singapurju je javni sektor veliko manši, državna podjetja sicer obstajajo, a jih je veliko manj, poslovno okolje pa je zasnovano tako, da je učinkovito, konkurenčno in močno usmerjeno v privabljanje investicij ter podjetništva. Državna podjetja se privatizirajo in iščejo tuje lastnike, Slovenska obstajajo kot “zombi podjetja” namenjena konzerviranju strankarskega kadra, medtem ko je dobiček drugotnega pomena (oz. celo demoniziran!)

Medtem ko singapurska vlada skrbi za varnost prek vojske in policije, podjetnikom praktično pusti, skoraj vso ekonomsko svobodo – država se enostavno ne vmešava v delovanje gospodarstva. To pa je popolno nasprotje delovanja Golobove vlade. Kdor res Singapur, oz. želi državo, ki bo postala slovanski tiger po vzoru azijskih tigrov, bo volil desno vlado, ki podpira ekonomski liberalizem, ne pa preživete kolektiviste, ki nam vladajo v tem trenutku. Sicer pa po inspiracijo niti ni treba na daljnji vzhod. Država, ki zvesto prakticira neoliberalni model ekonomske svobode obstaja tudi v EU. Reče se ji Poljska. Medtem, ko smo mi 25 let stopicali na mestu, so nas dohiteli. Le zato, ker je tam lažje opravljati gospodarsko dejavnosti kot pri nas.

Mitja Iršič

The post Zakaj pod Golobom Slovenija nikoli ne bo postala Singapur? first appeared on Nova24TV.

Read Entire Article