Zakaj ljudje raje zaupajo vplivnežem kot strokovnjakom?

V sodobni politični areni se ključen dvoboj letošnje kampanje ni odvil na tradicionalnih medijskih platformah, temveč na spletnem podkastu. Ta premik je več kot le zanimivost volilnega obdobja; predstavlja temeljito spremembo v političnem vplivu, kjer se bližina, osebni slog in algoritmi vse bolj uveljavljajo nad tradicionalnim argumentiranjem.

Ko sta se predsednika dveh največjih parlamentarnih strank srečala v oddaji, se je razkrilo ne le prilagajanje politike novim medijem, ampak tudi spreminjanje predstave o verodostojnosti. Dandanes javnost pogosto raje spremlja politiko prek ustvarjalcev, ki delujejo manj institucionalno in bolj domače, kar posledično deluje bolj prepričljivo.

Osrednje vprašanje tega premika je, zakaj ljudje bolj zaupajo vplivnežem, ki govorijo samozavestno in osebno, kot medijem ali strokovnjakom, ki govorijo previdno in kompleksno. O tem so se kolegi portala svet24.si pogovarjali z Žanom Lepom, docentom za socialno psihologijo in znanstvenim sodelavcem na ljubljanski Filozofski fakulteti in Centru za uporabno epistemologijo Pedagoškega inštituta. Lep je opozoril na vzpostavljanje avtoritarnih vzorcev, pasti propagande ter pomanjkanje dialoga pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami. V analizi za Svet24 pa podrobneje razkriva mehanizme, ki vodijo naša dejanja v soočanju s spletnimi formati in vplivneži.

Zrcalo komunikacijske okornosti stroke

Strokovnjak Žan Lep poudarja, da pojav vplivnežev nastavlja zrcalo predvsem stroki in medijem. Del prostora za nove akterje je nastal prav zato, ker so se spremenile želje in potrebe javnosti, tradicionalne medijske institucije pa niso uspele ponuditi dovolj jasnih in privlačnih formatov. Lep meni, da znanstvena sfera nosi del odgovornosti, saj pogosto ne uspe prenesti svojega znanja na razumljiv način. To ustvarja komunikacijski razkorak in prostor za tiste, ki ponudijo odgovore, ki jih ljudje želijo slišati.

Teoretične razlage, ki jih ljudje slišijo na tradicionalnih platformah, so za povprečnega volivca preveč zahtevne in suhoparne. Medtem pa vplivneži nastopajo kot posamezniki iz ljudstva, s katerimi se lahko preprosto poistovetimo. Ponujajo hitre, poenostavljene in pogosto všečne odgovore na kompleksna vprašanja.

Objektivnost kot izmuzljiv ideal

Iskanje nepristranskosti v predvolilnem času je izziv. Lep poudarja, da je zaznana objektivnost v današnjem medijskem prostoru postala zelo izmuzljiva. Ljudje so pristranski v svojih zaznavah sveta in situacijo ali novico si razlagajo drugače, če jo slišijo od političnega somišljenika ali nasprotnika. Lep ugotavlja, da je vprašanje, ali lahko objektivnost sploh dosežemo v trenutnem polariziranem informacijskem okolju, kjer se o pristranosti medijev veliko govori. Novinarji lahko naredijo največ, če ostanejo enako strogi do vseh sogovornikov, vendar ta strogost lahko deluje kot namerno vrtanje v določeno osebo.

Psihologija mehurčka potrditve in preprostih odgovorov

Ljudje v svetu kompleksnih informacij podzavestno iščejo preproste razlage. Žan Lep opozarja, da posamezniki običajno nimajo časa ali energije za poglobljeno analizo političnih procesov, zato iščejo jasne in hitre odgovore. Alternativne platforme se hitro uveljavijo kot vir resnice, ker publiki vračajo svet, ki ga ta želi slišati. Algoritmi družbenih omrežij nagrajujejo vsebine z največ ogledi in kliki, kar pomeni, da v ospredje potiskajo posploševanja in všečne izjave.

Ko bližina začne nadomeščati argument

Vpliv vplivnežev ne temelji le na dosegu, ampak na občutku bližine. Ko sledilec ustvarjalca dojema kot nekoga iz svojega sveta, se z njim poistoveti in njegove politične sodbe lažje sprejme kot iskrene in dobronamerne. Družbena omrežja to še krepijo, saj nagrajujejo vsebine, ki sprožijo močan odziv in utrjujejo mehurčke. V takem okolju se politika pogosto ne širi več skozi argument, ampak skozi bližino, ponavljanje in pripadnost.

Format, ki dopušča enostranskost

Spletni formati po naravi pogosto dopuščajo izpostavljanje zgolj enega zornega kota. Žan Lep razlaga, da ljudje politično usmerjenost ustvarjalca zaznajo posredno. Ustvarjalec, ki ponuja strokovne nasvete s področja podjetništva, sprva ne deluje kot politični akter. Ko pa začne kritizirati politiko določene stranke, postane politični igralec. Problem nastane, ko ljudje zaupanje, utemeljeno na strokovnosti na določenem področju, prenesejo tudi na druga področja, kjer ustvarjalec ni poučen.

Moč parasocialnih odnosov in vzornikov

Psihologija razkriva, da ljudje bolj zaupamo tistim, ki se zdijo nam bolj podobni. Mlajši volivci so bolj dovzetni za vpliv spletnih ustvarjalcev, ki hitro postanejo vzorniki. Njihovo sporočilo je zaradi občutka domačnosti močnejše od suhoparnih dejstev institucij. Ustvarjalci prevzamejo vlogo filtrov informacij, saj do novic pogosto ne pridejo več neposredno preko preverjenih medijev.

Ekonomija pozornosti, kliki in spektakel

Politiki v podkastih ne nastopajo le za daljši pogovor, temveč tudi zaradi ogledov in klikov. Takšni nastopi prinašajo spektakel, ki pogosto zasenči resno politično vsebino. V tem okolju se uspeh meri s številom interakcij, ne pa z globino razprave. Lep opozarja, da poskus tradicionalnih medijev, da posnemajo podkaste, ne bi nujno povrnil zaupanja. Namesto kopiranja sloga naj se mediji osredotočijo na svojo osnovno vlogo.

Pot do političnega cinizma

Digitalno okolje ne krepi le zaupanja v “nam domače obraze”, ampak tudi podaljšuje življenje nepreverjenih vsebin. Tudi ko mediji napačne informacije popravijo, ostanejo ljudem v glavi in krepijo občutek, da so vsi politiki enaki. Lep opozarja, da takšen cinizem razjeda zaupanje v demokratični proces kot celoto. Ko se razprava spremeni v hrup, javnost izgubi zaupanje v politiko kot tako.

Spletno uredništvo