Zakaj je pogoj nekaznovanosti problematičen?

Vladajoča koalicija je pred kratkim v parlamentarni postopek vložila zakonski sveženj, na podlagi katerega bi nekaznovanost postala pogoj za zasedbo katerekoli voljene funkcije tako na državni kot na lokalni ravni. To je nadgradnja akcije podmladka največje vladne stranke s pomenljivim imenom »Kriminalec naj ne bo politik«. Na ta način naj bi uvedli več politične higiene, kar naj bi posledično okrepilo zaupanje ljudi v institucije sistema.

Gre za potezo, ki deluje všečno in je na prvi pogled utemeljena. Kriminalci resnično ne sodijo v politiko, mar ne? A to je samo na prvi pogled. Kot je pogosto v takšnih primerih, se hudič skriva v podrobnostih. Za visokoletečimi besedami se skrivajo intence, ki so problematične z vidika delovanja demokracije, saj posegajo v enega njenih glavnih postulatov – svobodo volilne izbire.

Prvi problem je načelne narave. Demokracija temelji na univerzalni volilni pravici – tako aktivni kot pasivni. Po domače rečeno, gre ta pravico voliti in biti voljen. Slednje pomeni, da lahko vsak opravilno sposoben državljan pod enakimi pogoji kandidira na volitvah. Včasih so za določeno funkcijo predpisani dodatni pogoji, denimo starostna meja. A načeloma je dostop do vseh političnih položajev odprt vsem ne glede na njihove osebne okoliščine. Nekatere države sicer poznajo institut prepovedi opravljanja funkcije kot spremljevalne sankcije za storilce določenih kaznivih dejanj. A takšna sankcija je časovno omejena, običajno na obdobje nekaj let.

Odločajo naj volivci, ne država

Vprašamo se lahko, ali naj bo nekomu, ki je nekoč – denimo v zgodnji mladosti – storil neki (po možnosti relativno minoren) prestopek, zaradi katerega je bil obsojen na zaporno kazen, odvzeta možnost, da kandidira na volitvah? O tem, ali nekdo je ali ni primeren za neki položaj, morajo odločiti volivci, ne pa da država določene kandidate že vnaprej izloči. Če ljudje izvolijo nekoga z bremenom kaznovanosti, lahko sklepamo, da so presodili, da se je spremenil in odkupil za dejanja, ki jih je zagrešil.

Še posebej nevarno pa je uvajanje tovrstne “transparentnosti” v okoljih s šibko demokratično tradicijo, kjer institucije pravne države niso neodvisne, ampak podvržene vladajoči politiki in drugim centrom moči. Tam se pogoj nekaznovanosti lahko hitro sprevrže v orodje za izločanje političnih nasprotnikov. Že v državah z uveljavljeno demokracijo, kot je Francija, so bile obsodbe določenih političnih osebnosti, denimo Françoisa Fillona, Marine Le Pen in Nicolasa Sarkozyja, deležne sumov politične pristranosti. (Ali je res naključje, da so vsi obsojeni z desnega političnega pola?) V državah z avtokratskim režimom, kjer vseeno izvajajo volitve, da bi bila oblast videti legitimna, kot sta Rusija in Venezuela, pa so zlorabe prava in pravosodja za potrebe obračunavanja z opozicijo, ko se njenim najpomembnejšim predstavnikom na tak ali drugačen način onemogoči sodelovanje na volitvah, nekaj najbolj običajnega.

V današnji Sloveniji ni mogoče govoriti o obstoju neodvisnega sodstva. Temu po osamosvojitvi ni uspelo pretrgati vezi z nekdanjim komunističnim režimom, ko je bilo eden glavnih instrumentov za preganjanje kritikov družbene ureditve. Na najvišje funkcije so bili postavljeni ljudje, ki so v preteklosti dokazano kršili človekove pravice. Primerov pristranskega ravnanja pravosodnih organov je veliko. Vrhunec politične instrumentalizacije predstavlja razsodba v zadevi Patria, kjer je sodišče nekdanjega premierja Janeza Janšo in soobtožene poslalo v zapor na podlagi neobstoječih dokazov. Resda je ustavno sodišče to razveljavilo, a sodniki, ki so očitno zlorabili pravo, niso bili deležni nobenih sankcij. Zato vedno obstaja nevarnost, da se bodo takšni ekscesi pojavljali tudi v prihodnje. Da bo levica, ki obvladuje pravosodje, z njegovo pomočjo izločala svoje tekmece.

Dr. Matevž Tomšič