Zakaj hoče italijanska vlada eno največjih rezerv zlata pod nadzorom države?

Poslanci stranke Bratje Italije premierke Giorgie Meloni želijo velike zlate rezerve Italije razglasiti za “javno lastnino” in v ta namen predlagajo spremembe proračunskega zakona. Konkretno so želeli v zakon vstaviti naslednji stavek: “Zlate rezerve, ki jih upravlja in hrani Banka Italije, pripadajo državi v imenu italijanskega naroda,” piše Deutsche Welle.

Medtem je bila iz osnutka izbrisana beseda “država”, zdaj pa piše le, da zlate rezerve “pripadajo italijanskemu narodu”. V tej najnovejši različici se izrecno sklicuje na pravila Evropske unije, ki ščitijo neodvisnost centralne banke.

Desni politiki v Italiji že leta zahtevajo, da se zlate rezerve centralne banke razglasijo za javno lastnino. V ozadju tega zahtevka je dejstvo, da je Banka Italije formalno zasebna centralna banka. Njeni delničarji so banke in zavarovalnice. Današnja premierka Georgia Meloni je zato že pred več kot desetimi leti, ko je bila v opoziciji, opozarjala na nevarnost morebitne “razlastitve” nečesa, kar pripada italijanskemu narodu.

Zasebni delničarji Banke Italije pa nimajo nobenega pravnega ali praktičnega vpliva na denarno politiko niti na način uporabe zlatih rezerv. Kritiki obtožujejo Melonijevo, da je njen glavni cilj postaviti ene največjih svetovnih zlatih rezerv pod nadzor države. To bi lahko odprlo pot vladi, da proda plemenito kovino – na primer za kritje ogromnega proračunskega primanjkljaja Italije.

Intervencija Evropske centralne banke

V Evropski centralni banki (ECB) v Frankfurtu so se oglasili alarmi. V uradnem sporočilu, objavljenem na začetku decembra, so prvič pozvali italijanske oblasti, naj “ponovno premislijo” o osnutku zakona. “To ni trivialna zadeva,” je jasno dala vedeti tudi predsednica ECB Christine Lagarde. Navsezadnje, je dodala, zaupanje v stabilnost evra in verodostojnost rezerv med drugim temelji na tem, da ni političnega vmešavanja.

Predsednica Evropske centralne banke (ECB) Christine Lagarde (foto: epa)

ECB je v minulih dneh signalizirala, da je tudi nova, revidirana formulacija zakonske pobude problematična. Oblikovalci denarne politike v ECB še vedno ne vidijo nobenega konkretnega namena osnutka zakona, temveč ocenjujejo, da je ogrožena institucionalna neodvisnost Banke Italije, in se sklicujejo na pogodbe EU. V okviru Evropskega sistema centralnih bank (ESCB) namreč hranjenje in upravljanje zlatih rezerv spada v izključno pristojnost nacionalne centralne banke vsake države članice.

Ali je evro v nevarnosti?

Če bi italijanska vlada dobila dostop do rezerv centralne banke, ne bi bila ogrožena samo institucionalna neodvisnost Banke Italije, temveč bi ta reforma lastniške strukture italijanske centralne banke lahko postala presedan tudi za druge države znotraj ESCB. Če bi Rim res lahko prodal del svojih zlatih rezerv, na primer za zapolnitev proračunskih lukenj, bi to pomenilo nekakšen “preboj jezu”. Na borzah bi se pojavili ogromni dvomi o stabilnosti evra – zaupanje pa je najpomembnejša valuta na finančnih trgih.

2452 ton zlata

Italijanska centralna banka ima ene največjih zlatih rezerv na svetu – samo Združene države Amerike in Nemčija imata več. Banka Italije hrani 2452 ton zlata. Za primerjavo: ameriške Federalne rezerve hranijo 8134 ton zlata, nemška Bundesbank pa 3350 ton. Po drugi svetovni vojni je Italiji ostalo samo 20 ton zlata. Nacisti so s pomočjo fašistične italijanske vlade oropali večino rezerv. Vendar so se zahvaljujoč visokim izvoznim presežkom v drugi polovici 20. stoletja devizni prihodki centralne banke dramatično povečali. Del tega je bil vložen v zlato. Skozi leta je količina italijanskega zlata večinoma ostala nespremenjena – vendar je njegova vrednost nedavno močno narasla.

Foto: EPA

Italijanske zlate rezerve so trenutno vredne približno 280 milijard evrov – kar je skoraj 13 odstotkov italijanskega bruto domačega proizvoda. Razlog za to je nenadni porast cen zlata. Oktobra je ta plemenita kovina na londonski borzi dosegla rekordnih 4307 dolarjev za unčo, potem ko je bila na začetku leta okoli 2600 dolarjev. Trenutno je cena zlata narasla za več kot 60 odstotkov od začetka leta.

Kaj bi Italija pridobila s prodajo zlatih rezerv?

Po medijskih poročilih namerava italijanski minister za gospodarstvo Giancarlo Giorgetti napisati pismo predsednici Evropske centralne banke Lagarde, v katerem bo pojasnil motive italijanske vlade: Rim naj ne bi imel namena spodkopavati neodvisnosti italijanske centralne banke – gre za “simbolično formulacijo”, ne pa za bistveno spremembo zakona.

Italijanski minister za gospodarstvo Giancarlo Giorgetti (foto: epa)

V stranki Bratje Italije so pojasnili, da “niso zainteresirani za prodajo zlata niti za njegovo uporabo na kakršen koli drug način”, pa četudi bi Italija prodala vse svoje zlate rezerve in zbrala okoli 280 milijard evrov, vlada ne bi mogla niti začeti reševati svojega problema z dolgovi. Državni dolg Italije, večji od treh bilijonov evrov, je namreč več kot desetkrat večji od tega zneska. Znotraj Evropske unije ima samo Francija večji absolutni državni dolg.

Britanska “slaba” izkušnja

Zgodovina opozarja: pod premierjem Tonyjem Blairom in njegovim finančnim ministrom Gordonom Brownom je Združeno kraljestvo od leta 1999 prodalo skoraj 400 ton zlata po povprečni ceni 275 dolarjev za unčo. To je britanskemu proračunu prineslo okoli 3,5 milijarde dolarjev. To je bila resna napaka, saj se je zlato prodajalo po zgodovinsko nizkih cenah. Takrat se je namreč z zlatom trgovalo na najnižji ravni v prejšnjih 20 letih – komentatorji so to kasneje poimenovali “Brownovo dno”.

Izpuščen je bil znaten porast vrednosti, saj je cena zlata od takrat narasla več kot štirinajstkrat. Za primerjavo: danes bi zlate rezerve, ki jih je prodal britanski minister Brown, bile vredne več kot 50 milijard dolarjev, piše Deutsche Welle.

T. B.