PISMO JULIJE POGAČAR: ”PROSIM RAZŠIRITE TO PISMO, RAZŠIRITE MOJO RESNICO.”

V medijih se je pred leti pojavila ganljiva zgodba. Oče, zlomljen in obupan, je stopil pred kamere ter prosil za pomoč pri iskanju svoje pogrešane hčere Julije. Govoril je o materi, ki naj bi otroka odpeljala brez pojasnila, jo odtujila in ji ”oprala možgane”. Javnost je z njim sočustvovala. Na prvi pogled je šlo za klasičen primer starševske tragedije: ljubeč oče, ki mu je bila odvzeta hči, in mati, predstavljena kot nestabilna ter manipulativna. Po prijavi izginotja je sodišče skrbništvo nad hčerko dodelilo očetu, Petru Pogačarju. Nekateri smo takrat opozarjali na luknje v očetovi zgodbi, kjer sam ni prevzemal kakršne koli odgovornosti. Luknje so s pismom mame, Melise Smrekar, postale razpoke skozi katere je prihajala na dan resnica, ki smo jo slutili. Sedaj, s pismom same Julije Pogačar, se nam lahko razkrije v vse svoji temačnosti, ki pa ima srečen konec.

Oče Peter Pogačar

V ozadju medijske naracije se skriva povesem drugačna resničnost. Mati in hči nista izginili. Pobegnili sta pred očetom in pred sistemom, ki ju ni zmogel zaščititi. Zbežali sta pred dolgotrajno psihično zlorabo, ki ni puščala modric na koži, temveč brazgotine v zavesti. Oče je v javnosti ves odločno zanikal kakršnokoli odgovornost. Sebe je prikazoval kot žrtev, kot tistega, ki ne razume, zakaj se mu je zgodilo kaj takega. Pa vendar, so bili za zaprtimi vrati njegovi vzorci vedenja drugačni: nadzor, poniževanje, obračanje resnice, vzbujanje krivde, sramu in strahu. Mehanizmi psihične zlorabe, ki so pogosto nevidni – a zato nič manj uničujoči. Videti je, da je hči Julija za očeta Petra Pogačarja, predstavljala sredstvo pritiska, čustveno bojišče, na katerem se je nadaljevala vojna maščevanja proti bivši partnerki. Julija zanj ni bila otrok s svojimi potrebami, temveč orodje. Pa vendar, ostali vemo, da je Julija čuteče bitje in dekle s svojim glasom. Sam sem počaščen, da lahko njeni zgodbi, njenemu glasu, dam vsaj nekaj prostora. V svojem pismu je zapisala:

Moje ime je Julija Pogačar. Napisala sem že eno pismo, pa ne vem ali je prišlo ali ne. Tako da zdaj pišem še enkrat mojo resnico. Najprej bi povedala, da nimam opranih možganov, da nisem mamina talka, in da pišem to pismo zato, ker si jaz tako želim. Peter Pogačar, moj oče zdaj že štiri leta govori in širi svojo zgodbo, kako je on ljubeč očka, moja mami pa je izgubljena, zmešana… To za mene ni resnica. On vsa ta leta opisuje samo svoje dobre lastnosti, ne pove pa v kakšne stiske me je spravljal, za zaprtimi vrati. 

1: Ne pove kakšen oduren smisel za humor je imel do mene in mojih prijateljev, kako mi je včasih kar tako, za hec rekel: ”Uh ve punce ste debele kot sodi.” Ali pa: ”Tvoja prijateljica je suha ti pa imaš 40 kil.” Mislim, da vsak zdrav človek ve, da to lahko osebo zelo, zelo prizadane in mene še zdaj, leta kasneje zelo boli, da mi je to nekdo rekel. 

2: Tudi ni povedal zgodbe, ko sva šla enkrat z ostalimi otroki in njihovim očetom hodit na goro Planjava. Po pol ure hoje je moral oči nazaj do avta. Kljub temu, da mi poti nismo poznali je želel, da nadaljujemo sami. Ko se je že večerilo, smo ugotovili da smo zašli. Ko je oče prijateljic poklical očija, je on mirno pil pijačo v koči na Kamniškem sedlu in ni bilo videti, da bi se bal kaj bo z nami. Do koče smo prišli v čisti temi, on nam ni prišel pomagat. Naslednji dan pa se spomnim, kako sem vključno s prijatelji vpila in prosila, če gremo lahko dol, ker smo šli še višje po eni strmi poti polni prepadov in klinov ter se je bližala nevihta. Spomnim se trenutka, ko sem bila sigurna, da bom padla in umrla. A on nam ni pustil, še ko je njihov oče želel, da bi šli dol, nam on ni pustil. Bil je zelo besen na nas. Ko smo prišli na vrh pa se je popolnoma spremenil. Samo, da smo lahko naredili sto fotk z nasmehi (vključno s temi, ki jih sedaj kaže). Dobre volje je ostal tudi, ko smo potem prišli v kočo na Kamniškem sedlu, seveda zato, da so vsi mislili, da je popoln in prijeten oče. V istem trenutku, ko pa smo kočo zapustili, pa je pospešil s hojo in nas v besu zapustil. Ko sem vprašala očeta prijateljic kaj je z očijem mi je odgovoril, da vsi vemo kako je. Zvečer, ko sva bila sama, pa me je oči nadrl kakšne reve smo jaz in moje prijateljice. Da je mislil, da sem boljša potem pa je videl, da sem enaka reva kot one. 

3: Lahko bi tudi omenil kako me je prisiljeval igrati nasilne rač. igrice kot so (beamNG), kjer se z avti zaletavaš in notri posedeš lutko ter se glasno smejiš, ko se ob trku lutka raztrešči. Ali pa ji odleti glava, roka, noga… Igrala sem tudi igrice kjer, ko se luči ugasnejo se pohištvo spremeni v pošasti, ki so te ubile, kot na primer rač. igrica (Creaks) ali pa igrica (Happy Game), kjer si bil v nočni mori in kjer so okrvavljene in z noži presekane lutke zavale naokoli. Včasih pa sva celo igrala igrice streljanja in ubijanja. Če kdo hoče igrati take igrice, naj jih igra, ampak ne moreš pa v to siliti otroka. Ko sem mu na lep način rekla, da jaz teh igric ne bi igrala, ker so mi prenasilne mi je zabrusil, da me je to spet prepričala moja nora mama in kako neumna sem da jo poslušam. To je za mene prisila in jaz imam sedaj hude travme zaradi takih rač. igric. Npr. včasih, ko smo se peljali z avtom sem si mogla dobesedno zakriti oči od čudnega strahu, da se mi bo zgodila prometna nesreča, čeprav je nikoli nisem doživela niti videla. Ko je npr. zmanjkalo elektrike in se je luč nepričakovano ugasnila sem od strahu ponavadi občepela nekje v kotu z zaprtimi očmi. Jaz mislim, da je to posledica igranja igrice (Creaks).

4: Naj pove kako je policajem lagal, da on nikoli ne bi pijan vozil otroka, potem pa je, ko smo bili na počitnicah spil ogromne količine piva in nas pri tem z avtom vozil okoli in ne samo mene ampak tudi druge otroke. 

5: Ko sem imela 5 let, sem tekla in padla ter imela čisto krvava kolena. Moj oči je bil nekaj 10 metrov stran in pil pivo v gostilni in me ni opazil. Šele čez 5-10 minut je prišel, ker mu je natakarica rekla, da je punčka, ki se joka verjetno njegova. Iz takih dogodkov se  je on potem zelo rad norčeval. 

6: Govoril mi je neprimerne vice, kjer so en drugega ubijali, si trgali organe iz telesa in sekali roke in noge. To mi je govoril od kar se spomnim. To je bilo očiju nadvse smešno. Tako, da mi je že kdaj kdo rekel, da ne ve kako sploh lahko živim s takim očetom. Enkrat je take vice govoril enemu otroku, ki je zaradi smejanja po nesreči popluval hrano, ker je pil kakav. Otrokov stric je najprej nadrl otroka, potem pa tudi nadrl očija, zakaj mu govori vice, med večerjo. Oči je zgroženo rekel, da on pa že ni kriv! On nikoli ni bil kriv, vedno smo bili krivi vsi ostali. 

7: Redno mi je obljubljal stvari potem pa jih brez slabe vesti ni izpolnil. 

Pismo Julije Pogačar

8: Ni se vedno obnašal enako pri kakšnim družinam se je norčeval, kot sem prej opisala, pri drugih pa je bil šarmanten in vljuden. Ravno pri teh za njega pomembnih družinah, pa me je že pri 2-3 letih (toliko časa nazaj, da se sama sploh ne spomnim, ampak mi je kasneje povedal on) na pamet učil ne samo rezultat, ampak kako naj jim razložim račun 99×99. Kako začnem z 100×100 in potem eno 100 odvzamem, da dobim 9900 potem pa še vsaki 100 vzamem eno 1 in 1×99 je 99. Tako, da še odvzamem 98 in dobim pravilni rezultat 9801 in to sem jim mogla potem zdeklamirati. Samo da je izpadlo, da sem pametna, najbrž pa sem samo izrekla to kar me je prej na pamet naučil. 

9: Enkrat sem mu navdušena pokazala indijskega nosoroga in mu rekla, da mi je všeč, on pa ga je samo skritiziral, da sem na koncu mislila, da sem res čudna, da tako mislim. Zdi se mi, da tisto kar ni njemu všeč, da tudi meni ne bi smelo biti všeč. 

10: Mami na koncu sploh ni več hotela vedeti kaj počnem z njim, bila je samo vesela, da se mi ni nič zgodilo. Povem kot Julija Pogačar, da nočem nazaj, čeprav mi je hudo za moja brata in moje prijateljice in upam, da so vsi dobro. Oči je delal take stvari z mano, v javnosti pa je bil spet ljubeč in tako nama z mami nikoli ni noben verjel in na koncu nisva zmogle več. Povem še, da Tadeja Pogačarja ne poznam osebno in prisežem, da je vse napisano resnica. Prosim razširite to pismo, razširite mojo resnico.

                                                                                                                                                                                                                       HVALA, Julija Pogačar

Na zgodbo Melise Smrekar in Julije Pogačar ne smemo gledati samo na zgodbo o ”pogrešani hčeri”. Ta zgodba ne predstavlja samo osebne tragedije ene družine, temveč opozorilo celotni družbi. Gre tudi za opozorilo, da medijska resnica ni vedno celotna resnica. Da ljubeč obraz pred kamerami ne izključuje nasilja za zaprtimi vrati. In da otroci v konfliktih odraslih prepogosto nosijo najtežje breme – tiho, brez glasu. Mnogi bi morda hitro obsodili Meliso Smrekar zakaj ni odreagirala prej, vendar pa je lahko soditi, ko nismo v koži drugega. Le tisti, ki so bili v podobni situaciji lahko razumejo, kaj se dogaja z osebo, ki leta živi v odnosu, kjer se resnica nenehno spodkopava. Psihična zloraba ne deluje z udarci, temveč z dvomom. Z vsakim novim dogodkom se meja dopustnega pomakne nekoliko dlje, dokler človek ne izgubi občutka, kaj je še normalno in kaj ne. V takšnih odnosih se odgovornost počasi premešča na žrtev. Mati začne verjeti, da morda res pretirava, da morda ne razume pravilno, da je problem v njeni preobčutljivosti. Ko okolica vidi šarmantnega, razumnega moškega, njeni dvomi ostajajo brez potrditve. Ostane sama s strahom, da ji nihče ne bo verjel – ali še huje, da bo s poskusom ukrepanja situacijo za otroka le poslabšala. A Melisa Smrekar je zmogla izstopiti iz teh okoliščin in se postaviti zase in Julijo. Obema želim veliko veselja in radosti na poti. Vem, da kjerkoli že bosta je svet z njima boljši in lepši. In ja Julija, indijski nosorog je prav tako lepo, kot vse živali tega sveta. Objem obema.

Indijski nosorog