
Mnogo oseb, ki se jim zdi Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja sprejemljiv ali celo koristen, izhaja iz sočutja do trpečih. In izhaja iz strahu pred svojim trpljenjem. Oboje razumem. Ker trpeti je zelo težko. Boli fizična bolečina, boli duševna bolečina, zelo močno boli tudi duhovna bolečina, ko ne vidimo več smisla svojega bivanja. Boli biti odvisen, nemočen, boli biti breme. In ko razmišljam o svoji smrti (posebej, če bo umiranje dolgotrajno), zlahka pridejo misli Bom zdržala? Bo dolgo trajalo? In ... bo moja odvisnost takšno ali drugačno breme? In odgovor je jasen – bo.