BRIDGE & ROLL: Kapo dol, enostavno ... genij!

Ko sem v nedeljo zvečer videl nogometno predstavo, ki jo je uprizorila Italija proti Norveški, sem takoj pomislil na nekaj, kar sem večkrat pogrešal v svoji komentatorski karieri: da nisem Španec. Kako bi se zabaval. Oni imajo namreč veliko krasnih besed, ki opisujejo najbolj ekstremne dogodke. Kako lepše opisati, kaj se je zgodilo na San Siru, kot z njihovo čudovito besedo »fracaso«? Ali »derrota«?

Na srečo za italijanski šport je nedelja postregla tudi z veliko zmago Jannika Sinnerja na zaključnem teniškem turnirju ATP-ja v Turinu. Ni kaj: človek je fenomen in današnji tenis ima to veliko srečo, da obstaja še en fenomen, ki je kos Sinnerju, govorim seveda o Carlosu Alcarazu, s katerim si delita vse mogoče naslove najbolj prestižnih teniških turnirjev. Če ne bi bilo tega rivalstva, bi bil vsak turnir neskončno dolgočasje. Lahko se pohvalim, da sem svoj čas, ko je 19-letni Južni Tirolec zmagal na turnirju vzhajajočih zvezd v Milanu in sem potem poslušal intervju, ki ga je imel kot zmagovalec, takoj rekel prijatelju in kolegi na Tv Koper Tommasu Maniaju: »Poslušaj! Fant govori kot bodoča številka ena na svetu!« Takoj se je videlo, da je izredno inteligenten, pravi zmagovalec, ki ne išče alibijev za poraze, ki točno ve, kaj vse mora postoriti, da napreduje v igri in ki je obenem skromen in točno ve, kje je njegovo mesto. Seveda veliko pomaga tudi to, da je ob vsem tem tudi telesno izredno nadarjen, kar je dokazoval še kot mali fantič, ki je izstopal prav v vseh športih, ki se jih je loteval, od nogometa do seveda smučanja, kot se samo spodobi za nekoga, ki izhaja iz južnotirolskega Sextna. Ali ljudi, ki so telesno izredno sposobni, kot se na primer dogaja v mojem športu, košarki, je ogromno, veliko manj, če sploh kdo obstaja, pa je takih, ki se lahko ponašajo z glavo, ki jo ima Jannik Sinner. In, hočeš nočeš, glava ostaja vedno tisti odločilen jeziček na tehtnici, ki loči šampione od povprečnežev.

Ko so ga vprašali, kako si razlaga dejstvo, da je skoraj nepremagljiv v tie-breakih, je na primer odgovoril: »Enostavno. Med igro poskušam razne udarce in ko vidim, da je nek udarec neugoden za nasprotnika, ga sploh ne uporabim več do tie-breaka. Tam ga spet uporabim in običajno na ta način zmagam odločilno točko.« Ali še o razporejanju telesnih in psihičnih naporov med tekmo: »Vse je odvisno od trenutnega izida. Ko opazim, da je moja rutinska igra dovolj, da se kosam z nasprotnikom, vzpostavim tako rekoč režimsko hitrost igranja in dodam v višjo prestavo samo takrat, ko se igra lomi.« Tisto, kar me pa sploh najbolj fascinira pri njem, je, kako doživlja dejstvo, da je športni heroj za državo, za katero ga ne bi niti z mučenjem mogli prisiliti, da navija, ko bi igrala proti tistim, ki jih ima zares za »svoje«. V Italiji, ki je kljub vsemu zelo homogena država, je samo po sebi umevno, da si Italijan, in da se torej imaš za Italijana, če si se pač rodil v Italiji. Seveda mi slovenski zamejci zelo dobro vemo, da to sploh ne drži. Če pomislim na ljubezen, ki jo mi Slovenci gojimo do Italije in Italijanov, si skoraj ne morem predstavljati, kaj do Italije čutijo Južni Tirolci, ki so na primer po vojni razstreljevali z bombami stolpe za prenos električnega toka, da bi si izborili osnovno pravico biti tisto, kar so, čistokrvni Germani. Za splošnega Italijana so ti občutki absolutna španska vas. Ne bom nikoli pozabil bedastega vprašanja, ki ga je novinar Raia po stavil zmagovalcema zlate kolajne na olimpijadi v dvo sednem sankanju, ki sta se pisala po pristno sicilsko Haselrieder in Plankensteiner: »Ali sta na odru za zmagovalce prepevala italijansko himno?« Eden od njiju se je sramežljivo nasmehnil in odgovoril: »Žal ne, ne poznam dobro tiste pesmi (v smislu popevke)«. Odkar je Sinner postal svetovna zvezda, sem nestrpno pričakoval trenutek, ko mu bo neizbežno italijanski novinar postavil vprašanje, kaj čuti, ko zastopa italijanske barve povsod po svetu. Nedavno sem končno tudi to doživel, ko mu je točno to vprašanje postavil v dolgem intervjuju urednik športnega programa na Sky. Odgovor je bil naravnost fantastičen in je še povečal ogromno spoštovanje, ki ga gojim do tega neverjetnega fanta. »Italija mi je v mojem športnem poklicu dala vse, kar sem potreboval, in bom do nje vedno iskreno izredno hvaležen. Prav tako pa bom celo življenje cenil naklonjenost, ki mi jo italijanski gledalci in navijači vedno izkazujejo.« Povedal je torej vse, kar je moral povedati, ne da bi v resnici nikoli zagrizel v bistvo vprašanja. Kapo dol. Genij.