Za stoti rojstni dan se je ponovno peljal v tanku

Sneg je prejšnje dni pobelil vrhove in smučišča v Julijcih in Karavankah. Na Krvavcu bodo med zvestimi obiskovalci tudi letošnjo zimo gostili najstarejšega aktivnega smučarja v Sloveniji in med redkimi po svetu, ki ob spoštljivi starosti še natakne smuči. Lani je Franc Primožič stoletnik iz Kamnika, sicer rojen v Pevmi, nabral preko petdeset smučarskih dni in upa, da bo nova sezona prav tako ali še bolj uspešna kot lanska. Seveda, če bodo kolena zdržala in zdravje pomagalo.

Močna spodbuda prihaja tudi s strani upravljavca smučišča, ki je smučarju, športniku, planincu, kolesarju in družbenemu delavcu ob visokem jubileju podaril sezonsko karto. Prav tako spodbudna in odmevna je bila tudi oktobrska oddaja iz niza Storž, ki jo Radio Slovenija namenja starejšim občanom in njihovim prizadevanjem za aktivno življenje. Pogovor z gospodom Francem Primožičem je bil na sporedu 10. oktobra letos, posnela pa ga je Lucija Fatur nekaj dni zatem ko so v Kamniku z veliko »fešto« in v sodelovanju krajanov, Občine, društev in dobrih sosedov počastili someščana. V začetku avgusta je Franc dopolnil sto let.

V Kamniku, mestu, ki je ohranilo značilnosti velike vasi, ima Franc veliko prijateljev, poznajo ga v društvih upokojencev, planinci, smučarji, kolesarji in pohodniki. Poznajo ga tudi kot vedrega in resnega človeka, zaradi njegove privrženosti športu in zdravemu načinu življenja, številni pa tudi kot dolgoletnega inštruktorja v šoli vožnje. Glede tega velja omeniti, da je osnove znanja in potrdilo o usposobljenosti za vožnjo (vozniško so mu pred kratkim podaljšali) pridobil že med drugo svetovno vojno. Tudi kot komandant znanega ruskega oklepnika T - 34. Upravičeno so Francu ob stoletnici tudi v medijih namenili veliko pozornost. Ne toliko zaradi visoke obletnice, saj je v Sloveniji že okrog 120 stoletnikov. Nič posebnega torej, prevoziti na kolesu (doma ima pravcato zbirko koles) po sto kilometrov na teden, preživeti zimsko sezono na snegu, obiskovati gore, tudi najvišje vrhove v Evropi, skrbeti zase, za urejen zelenjadni vrt in za dobro počutje (z jutranjo telovadbo) pa zagotovo posnemanja vreden vzor aktivnega preživljanja jeseni življenja pa je zagotovo zanimanja vredna zadeva.

Ob poslušanju intervjuja Lucije Fatur sem postal pozoren na dolgo in razgibano življenjsko zgodbo Franca, ki je naše gore list.

Rodil se je 9. avgusta 1924

V polurnem pogovoru je povedal, da se je rodil v Gorici (9. avgusta 1924) in v začetku leta 1930 skupaj z družino emigriral v takratno Jugoslavijo. Imel je starejši sestri Doro in Angelo. Dora je z družino odšla v emigracijo, medtem ko je Angela ostala v domačem kraju, se izučila za odlično kuharico in se kar dolgo in uspešno ukvarjala z gostinstvom. Med drugim je, skupaj z možem upravljala gostilno na ovinku, ob cesti med Pevmo in Oslavjem. Ker vem, da so Primožiči doma prav na Oslavju, me je posebej zanimalo ugotoviti, iz katere družine izhaja Franc in uskladiti vsaj nekaj osnovnih podatkov, izvedeti še kakšno podrobnost o utripu v rojstni vasi, ko so še živeli doma.

Oddaja me je spodbudila, da sem gospoda Primožiča tudi poklical po telefonu, mu voščil (čeprav z zamudo) ob življenjskem prazniku in pozorno prisluhnil njegovi pripovedi. Spominov na otroška leta v Pevmi nima veliko, saj so se Kočijaževi, kot so Primožiče poznali po hišnem imenu, odselili v Jugoslavijo, ko je Francu bilo samo šest let in je v rojstnem kraju obiskoval samo prvi razred šole, ki je bila takrat že le v italijanskem jeziku. Na občini v Gorici sem sicer izbrskal nekaj skromnih podatkov glede kraja Francovega rojstva in tudi to, da je družina med prvo svetovno vojno bila v begunstvu v Dobovi (danes vas spada v občino Brežice in se nahaja tik ob meji med Slovenijo in Hrvaško), domov pa so se vrnili leta 1919. V krstni knjigi župnije v Pevmi, pravzaprav v prepisu krstne knjige, ki jo hrani nadškofijski muzej v Gorici je beležka, v kateri piše, da je bil Franc Primožič rojen in krščen v Pevmi, ki je takrat še bila del samostojne občine Podgora. Do spremembe glede rojstnega kraja je prišlo najverjetneje po uradni poti, potem ko so razne okoliške občine priključili Gorici. Od leta 1928 je mlada družina živela na Oslavju v hiši, kjer je bila po drugi svetovni vojni gostilna Pri Pepitu, še pred tem pa je v njej deloval otroški vrtec.

Na vprašanje, kako dočakati visoko in zdravo starost, ima Franc dva odgovora: pomemben je način življenja, gibanje v naravi, splošna aktivnost, verjetno pa je vmes tudi kaj dednega, recimo genska zasnova. Sestrična Cilka je dočakala 106 let, kar nekaj sorodnikov krepko preko devetdeset.

Franc ni samo predan športu in vsesplošno aktiven krajan, zna veliko in na lep način (tudi z dobršno mero avtoironije) povedati. Lepo ga je poslušati. Oče ga je v Kamniku, kamor se je družina preselila po odhodu iz Gorice, poslal k skavtom, kjer se je naučil reda in samodiscipline, telovadil pa je pri sokolih. Tu se je začela življenjska zgodba povezanosti s športom in aktivnim načinom življenja, ki še traja. V telovadnici je spoznal tudi življenjsko sopotnico.

Druga svetovna vojna je prinesla drugačne in še težje preizkušnje. Kamnik je bil kot celotna Gorenjska priključen Tretjemu rajhu 18-letni Franc pa prisilno mobiliziran v nemško vojsko in po nekajmesečnem diverzantskem tečaju poslan na vzhodno bojišče, v današnjo Ukrajino. Uspelo mu je, v manjši skupini prebežati k ruskim partizanom, ki so ga po dolgotrajnem in mučnem preverjanju sprejeli za svojega. Tega ni nikoli pozabil in zato še zdaj, tudi z zaskrbljenostjo in žalostjo vsak dan sledi tragičnemu dogajanju v tej deželi.

Spričo znanja, ki si ga je pridobil v nemški vojski so ga kmalu vključili med tankovske enote. Srečno je šel skozi srdite boje na raznih bojiščih in konec vojske dočakal kot tankist v 2. tankovski brigade Titove armade. Dvakrat je bil tik pred tem, da ga odnese, ostal je živ kljub temu, da je njegov oklepnik T-34 zadela nemška raketa oziroma granata. Drugič se je zgodilo na fronti pri Vinkovcih. Imel je veliko srečo ali, kot sam preprosto in obenem ironično pravi, »umreti ne smeš«.

S Pevmo ohranil nekaj stikov

Po koncu vojne se je vrnil v Kamnik, kjer je bil vrsto let zaposlen na različnih področjih, najdlje v tekstilnem sektorju. Po zaslugi nekaterih ovaduhov je bil v času informbiroja kandidat in že tudi na poti za Goli otok, a se je tej preizkušnji v zadnjem trenutku uspel ogniti. V rojstni kraj je pogosto in kar redno zahajal na obisk k sorodnikom, posebej k sestri. Čas pa je seveda naredil svoje, vezi in stiki so postali redkejši. V Pevmi je ohranil stike le še z Lidio Mauri Sošol, bratrančevo vdovo, ki je, skupaj s hčerko Barbaro, dopolnila Francetovo in njegove družine zgodbo.

Oktobra se je Franc spet oglasil v Pevmi v družbi sinov Marjana in Primoža. Ob avgustovskem slavju pa je bila priložnost za obisk v Kamniku. Ob koncu pa še tole: ob stoletnici so Francu pripravili neverjetno presenečenje, ki ga je vrnilo v mlada leta. Po 75-letih je v Parku vojaške zgodovine na Pivki lahko spet pobožal svojega ljubljenčka T-34, gibčno in sam zlezel skozi kupolo in se z oklepnikom tudi popeljal.