»Za Slovence je bil 1. maj 1945 tudi osvoboditev od italijanske represije in nadvlade«

Patrick Karlsen predava sodobno zgodovino na Oddelku za politične in družbene vede Univerze v Trstu. Med letoma 2016 in 2024 je bil znanstveni direktor Deželnega inštituta za zgodovino odporništva in sodobnosti (IRSREC FVG). Glavna področja njegovega zanimanja so zgodovina mednarodnega komunizma, odnosi med intelektualci in totalitarizmi ter politične kulture ob mejah v Evropi 20. stoletja.

Na tem mestu objavljamo odlomek intervjuja z njim, ki je na voljo v prvomajski številki Primorskega dnevnika.

Poleg praznika dela 1. maja praznujemo tudi 80. obletnico osvoboditve Trsta. Nekatere, tudi tržaške mestne oblasti, to moti, zaradi česar govorijo o »jugoslovanski okupaciji«, ki da se je začela s 1. majem 1945. Je zgodovinska stroka kar se tega tiče kaj bolj enotna?

Okvir dogodkov iz tistih dni je jasen. Vemo, kako so se stvari odvile. Tudi poročilo italijansko-slovenske zgodovinske komisije je glede tega doseglo zelo širok konsenz in hkrati izjemno ravnotežje v naraciji teh dogodkov. Lahko bi rekli, da obstaja neka »tehnična« raven v smislu sosledja dogodkov, ki je obče znana.

Potem obstaja glede teh dni cela serija ocen, ki so pod vplivom kulturnih občutljivosti, političnih simpatij, individualnih izkušenj in torej spominov posameznikov, ki tem golim in surovim dejstvom pripisujejo drugačen pomen. Jasno je, da ko 1. maja 1945 v Trst pridejo jugoslovanski partizani, je to za velik del slovenskega prebivalstva mesta - pozor, niso vsi Slovenci bili komunisti ali titovci - osvoboditev izpod nacifašizma, ampak tudi osvoboditev od italijanske represije in nadvlade, ki sta se začeli s koncem prve svetovne vojne.

Za del Slovencev so bili dogodki iz leta 1945 revanša za tiste iz leta 1918. Torej ideološka osvoboditev izpod nacifašizma, pa tudi nacionalna osvoboditev od Italije. Tega ni težko razumeti.Z ideološkega vidika je tako poleg večine Slovencev čutilo tudi ogromno neslovenskih delavcev, Italijanov, ki so bili pristaši komunizma in so torej v tistem trenutku podpirali Jugoslavijo Josipa Broza Tita. Ne zato, ker bi želeli biti Jugoslovani, pač pa zato, ker so želeli dati svoj doprinos k izgradnji komunistične družbe in zmagi revolucije.

Kaj pa preostali?

Potem je bila tu še večina - če gledamo s številčnega vidika - prebivalstva, ki ni bilo slovensko ali ki se ni prepoznavala v komunistični ideologiji. Zanje se je osvoboditev izpod nacifašizma s strani partizanov takoj zatem spremenila v okupacijo. Za te ljudi je to 40-dnevno obdobje predstavljalo travmatično izkušnjo, na katero so vplivale preventivne čistke, kot so jih komunisti izvajali povsod po osvobojeni Evropi. To so bili poskusi, da bi zatrli ali odstranili vse morebitne nasprotnike komunizma. Z aretacijami, deportacijami, poboji brez sojenja. To zanje travmatično obdobje se je sklenilo 9. junija 1945, ko se po dogovorih iz Beograda in Devina jugoslovanske čete umaknejo iz Trsta tudi zato, ker Tito ni mogel računati na Stalinovo podporo, da bi obdržal Trst.