ARTICLE AD BOX
Ob novici izpred desetih dni, da naj bi v predlogu o porazdelitvi sredstev iz državnega zakona 38/2001 deželni odbornik Pierpaolo Roberti drugo leto zapored potrdil nižanje dotacije za delovanje Primorskega dnevnika, je Aleksander Koren, predsednik DZP - Prae, družbe, ki izdaja naš časopis, dejal, da takšna odločitev ne temelji na nobenih realnih predpostavkah in ogroža finančno stabilnost in razvojne načrte podjetja. Korena, ki je že bil tudi odgovorni urednik časopisa, smo zaprosili, da nastalo stanje pojasni.
Kako torej ocenjujete dogajanje v deželni posvetovalni komisiji za slovensko narodno skupnost okrog sredstev za Primorski dnevnik?
Deželni odbornik Roberti je v predlogu razreza sredstev v poglavju za založništvo za leto 2025 brez utemeljitve potrdil znižanje dotacije za naš dnevnik, ki ga je lani sam predlagal in predstavil kot izrednega, nato pa uresničil, čeprav ni imel večinskega soglasja posvetovalne komisije. Ta rez se zdaj razume kot sistemski. To so dejstva. Vprašanje, zakaj je temu tako, je ostalo brez odgovora.
A sodeč po odzivih, del posvetovalne komisije ta predlog podpira.
S predsednikom Zadruge Primorski dnevnik, lastnika časopisa, Igorjem Kocijančičem, se sprašujeva, ali dogovor znotraj skupnosti o vsemanjšinskem značaju dnevnika, še drži. Zdi se, da deželni odbornik to zanika, ko javno razpreda, naj dnevnik ne misli, da ima monopol poročanja v manjšini. Kaj ima v mislih, kaj ćasopisu konkretno očita, v čigavem imenu to govori? Lahko dopustimo politiki, da se vmeša v organiziranost manjšinske civilne družbe in več kot očitno pogojuje medijski prostor? Mislim, da zahteva to razčiščenje. Na ravni Zadruge ali pa še nekoliko višje.
Zakaj je 80.000 evrov manj za časopis z več milijonskim proračunom po vaši oceni problem?
S to vsoto zagotoviš delovno mesto poldrugemu novinarju ali, na primer, dvema zaposlenima v grafičnem sektorju. V času, ko si uprava založniške družbe DZP - Prae prizadeva v proračunu najti sredstva za stabilizacijo zaposlenih s pogodbo za določen cas - kar nekaj jih je -, ima vsak evro svojo težo. Podjetje potrebuje predvidljivo poslovno okolje, kot ga je imelo v zadnjih nekaj letih, ne pa metanja polen pod noge. Samo tako lahko načrtujemo prihodnost in nadaljujemo z investicijami v digitalizacijo. Vendar je ključno vprašanje drugo.
Katero?
Si manjšina želi v prihodnosti imeti sodoben medij, prilagojen digitalnemu svetu, novim bralnim navadam bralcev in mlajši populaciji, ali se zadovolji s časopisom častitljive starosti, tudi relativno zdravim, ki pa pred sabo neizbežno nima dolgega življenja?
Bi pojasnili?
Svet tradicionalnih medijev, h kateremu pripada tudi Primorski dnevnik, se sooča z epohalnimi spremembami, vsebinskimi in tehnološkimi, ter z dramatičnim upadom prodaje. Tudi gledanost televizije upada. Naj ponazorim. Corriere della Sera je še leta 2020 delil med bralce več kot 700.000 izvodov na dan, leta 2023 pa le še 130.000.
To velja tudi za vse druge dnevnike in ne samo v Italiji. S prodajo samo digitalnih izdaj založniške hiše te ogromne vrzeli niso zapolnile. Spletni časopis povrhu velikokrat akcijsko prodajajo pod ceno, namesto njim pa oglaševalski dobiček gre Googlu. Prihodke iz oglaševanja še vedno ustvarjajo le tiskane izdaje, a v čedalje manjši meri. Bi postregel še z nekaj podatki.
Prosim.
V Furlaniji - Julijski krajini Corriere della Sera in La Repubblica, da o drugih državnih medijih niti ne govorimo, vsak dan prodajata manj izvodov kot Primorski dnevnik.
Spodbuden podatek ...
Predvsem bi rekel dramatičen podatek za velike medije. A je morda zanimivejši še en podatek. Če upoštevamo jezikovni bazen v naši deželi, se pravi koliko je italijansko govorečih in koliko nas je Slovencev, je Primorski dnevnik po razširjenosti daleč na prvem mestu. Bolj razširjen kot oba deželna dnevnika. Vsak dan kupuje naš dnevnik sorazmerno trikrat več ljudi, kot jih kupuje Il Piccolo in Messaggero Veneto. Kot da bi bilo, denimo v Trstu, 30 odstotkov Slovencev! Imamo izjemno zveste naročnike, ki se v časopisu prepoznavajo. Monopol, če že kdo uporablja to besedo, ustvarjajo kvečjemu bralci, ne pa politika. To dnevnik v javnosti in medijskem svetu zelo legitimira. Je pa treba biti pošteni.
In sicer?
Bi bilo tako, če ne bi dnevnika vsako jutro delili ljudem na dom, kar je povezano z velikimi stroški?
Gremo samo na splet?
Ni tako enostavno. Tiskana izdaja je glede na ustvarjene prihodke iz prodaje in oglaševanja še naprej core business podjetja. Vsaj še nekaj let bo tako. A trend vsekakor ni pozitiven. Prodaja vsako leto počasi pada, recimo temu fiziološko ali demografsko, stroški pa naraščajo. Ukrepati je treba, preden pride do točke preloma, ko finančni okvir ne bo več vzdržen, torej zdaj, ne čez nekaj let.
Zato se pripravljamo na organizacijske spremembe in nov investicijski ciklus.
Tako je. Posodobiti je treba spletno stran, grafično in vsebinsko, in jo podkrepiti s pravim spletnim uredništvom, ki ga zdaj ni. Njene vsebine ne morejo biti iste kot vsebine tiskane izdaje, zato v podjetju govorimo o enem mediju in dveh proizvodih, ki se dopolnjujeta in sta naročniku ponujena v paketu. Spletni potencial Primorskega dnevnika je zelo velik, že zdaj njegovi obiski daleč presegajo prodajo dnevnika, ozemeljsko ni omejen, kot je tiskani izvod, je dejansko brezmejen in s sodobnimi sistemi za prevajanje uporaben tudi za italijansko govoreče prebivalstvo. Odzivi na Facebooku kažejo, da ga že zdaj berejo tudi Italijani. A če hočeš splet tudi tržiti, mora biti dovolj kakovosten. In tiskana izdaja hkrati tudi.
Kaj sledi temu?
V svetu medijev nihče nima čarobne palice, a je razumno predvideti, da je prihodnost predvsem spletna. Najbrž tudi cenejša za bralce, zagotovo za podjetje, posledično tudi za manjšino.
So odločevalci v manjšini seznanjeni s temi načrti?
So. Vsak naj si zato prevzame svoj del odgovornosti.