»Za krmilom gumenjaka ni čustev«

Prispevek, ki ga berete, je četrti iz niza člankov, ki jih bo v prihodnjih dneh prispeval naš novinarski kolega Martin Poljsak. Izboril si je priložnost, da se vkrca na ladjo Life Support humanitarne organizacije Emergency, ki je v soboto, 22. marca, začela svojo 30. misijo reševanja migrantov v Sredozemskem morju, doslej pa je rešila 2486 ljudi.

»Vsakič pred novo misijo se pred izplutjem, naslonjen na beli ograji ladje, zagledam v morje in pomislim: ne, ne bi me smelo biti tu. Ne, reševanje ljudi v težavah na morju bi morala biti naloga državnih reševalnih služb, ne moja! Kdo sem jaz? Izkušen mornar, ki je obplul polovico sveta in svoje znanje uporablja za višji cilj. Človek, ki k uspehu celotne ekipe prispeva svoj drobec. Ker je tako prav. Navdušenje in melanholija obenem, na vsaki plovbi ista zgodba.«

Albertu se je prelomil glas, obraz so mu zalile solze.

Prisilni postanek na Siciliji

»Ob 14. uri izredni sestanek v dnevni sobi!« Sporočilo Anabel, koordinatorice 30. misije ladje Life Support, je prekinilo spokojno srebanje kave po torkovem kosilu s pašto »all’amatriciana«, ki jo je skuhal Nello. V zraku je bilo čutiti napetost: »Vremenske napovedi so obupne. Severnik in dvometrski valovi. Kapitan je ukazal postanek v Catanii, ne vemo, koliko časa bomo morali ostati tu,« je naznanila koordinatorica.

Človek bi pričakoval žalost in razočaranje posadke. A na krovu Life Supporta ni časa za pritoževanje. »To je življenje na morju. Nepredvidljivo. Na morju ni heca z vremenom. Vedno rad rečem, da je v lepem vremenu lahko vsak idiot mornar,« je Alberto spet postregel z eno izmed svojih življenjskih modrosti.

Alberto, Albi na krovu, je mornar, bolje rečeno pomorščak. Petdesetletni Ligurijec po rodu in pilot prvega reševalnega gumenjaka na trideseti misiji reševalne ladje Life Support ima za krmilom resen, morda celo nekoliko namrščen izraz. Pet ur in pol se med ponedeljkovim treningom ni premaknil s krmarskega mesta. Le poslušal je navodila poveljnice reševalnega gumenjaka, ki je na glas odštevala metre, ki so gumenjak med približevanjem ločevali od drugega plovila. Pri tem je spretno vlekel in potiskal ročici za plin, dva dvestokonjska motorja pa sta glasno pokašljevala in penila morsko vodo vsenaokrog.

»Upravljanje z gumenjakom ne dopušča čustev,« je v torek povedal pod lopo na palubi, kjer je urejen prostor za kadilce. »Slišiš jokanje otrok, ki jih povlečejo na gumenjak, pa jih ne moreš objeti. Vohaš strah, v nos ti sili vonj teles premraženih brodolomcev, pa jim ne moreš nameniti tolažilne besede. Krmar mora odklopiti čustva in ostati luciden. V trenutku reševanja je pomembno le obvladovanje gumenjaka,« je pojasnil 54-letnik, ki je bil priča »krstu« reševalne ladje nevladne organizacije Emergency.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku